Preberite večkrat: LIGA PRVAKOV 2017!

Eh, banda moja vijol’čna. Ne pričakovat velikih besed v tem blogu.

Res ne. Po mojem ne dojamem ziher kaj se je zgodilo. Ko smo si po tekmi Malt naročili, so se smejali. Pa je bilo fajn s tem it okoli, pozdravit družine nogometašev. Tako posebno je bilo.

Pravzaprav cel torek.

Najprej intervju za večerno oddajo pred tekmo za Pop tv, potem še vabilo na krvodajalsko z intervjujem Radia Maribor, ki bo v etru v četrtek.

Dobri dve uri sem preživela na stadionu. Skakala preko ograj in pridno pomagala Violam pri koreografiji. Fantje so organizacijsko zadevo izvedli vrhunsko in bilo je res v čast in ponos nama s Špelo pomagat pri tako čudoviti zadevi.
Pol pa kup stvari, še malo na uho in pol…v kaos.

Na tekmi smo bili več kot uro pred tekmo. Nič nam ni manjkalo.

Vse ostalo…se je vleklo. Tekma ni minila, fantje pa so dokazovali, da prijatelj iz Izraela zagotovo ne prevladujejo ali bi bili boljši.


15-ta minuta? Je bila 15-ta? Ko je Rulo spusto tisto bombo! Ste videli vi to? Ste videli to? Sploh veste da se je vse pajtlalo, kričalo in objemali smo se, ker smo dali gol, ki je bil več vreden kot sedmica na lotu.

Jaz sem tak jokala. Za vse kar je dečko prestal, za vsa leta, ko sem se po tribuni drla da je Rulo bil in bo car. Jokala sem, ker sem se zavedala, da lahko ta gol pomeni to, kar so Viole v eno ponavljale…Liga prvakov!

A tekma se ni hotela končat, eni pa so pridno papcali kokice. Nekateri so bili selektorji, ki so Rulota zamenjali za Boharja, a na koncu smo ignorirali tudi to.

Končno je bilo nekak konec. Končno se je nekak tota ura ustavila.

Kak smo se drli. Na tej tekmi smo kričali, molili, prosili Boga, naj nam da moč in pogum, energijo in predvsem naj ustavlja napade nasprotnika, ki se do zadnje sekunde ni predal.

Jasmin pa je imel z žogo vedno svoje načrte.
Kak smo bili srečni. Kak smo noreli. Kak smo se veselili.

Saj vam ne znam povedat. Če ste bili z nami, ste razumeli.

Čustven večer je za nami. Naporen, noge so bile že na koncu težke. Pa vendar je bilo vredno vsake sekunde. Vsakega koraka. Za prečudovito koreografijo, ki je bila na stadionu. Res je bila posebna in vesela sem, da sem lahko bila del tega.
Bil je to večer, ko smo po tekmi z družinami nogometašev rekli toliko veselega, čudovitega in predvsem nismo dojeli.
Eden od fantov je prišel do mene…pa je reko…ne dojamem. Sprašujoče me je spraševal, če je meni kaj jasno. Ne, tudi meni ni bilo čisto nič jasno.

Verjetno ne dojamem. Zagotovo pa se veselim, da bom zbirala slikice Lige prvakov. Naši fantje bodo noter! Naši fantje dobijo v naslednjih dneh nasprotnike v LIGI PRVAKOV!

Moj mali Maribor. Ko smo pred prvo tekmo govorili, so se nam smejali. Ko sem objavljala da gremo v Ligo prvakov, so me vsi čudno gledali.
Zdaj, zdaj je fb poln. Vijol’čne barve. Ljudje se veselijo mojega bloga. Tudi jaz sem ponosna danes, ko ga pišem.

Težko vam napišem kaj pametnega. Mogoče me celo razumete. Verjamem, da ste presrečni.
Jaz sem ful srečna. Res. Jaz to ne znam napisat. Mojstrica besed dejansko Rulotu po tekmi ni nič kaj pametnega povedala. Želela sem samo fotografijo. In pozdrav. Človeka, ki nas je popeljal v Ligo prvakov. Če mu niste verjeli, če ga niste imeli radi…ne rabite ga zdaj met.

Samo zahvalite se mu. Ker je mel jajca, ker je vžgal. Ker je vsipal tisto žogo v gol. Za ena nič. Proti Hapoel Beer Shevi. Ker nas njegov gol in tisti Marcosa iz prve tekme pelje tja, kamor spadamo. Med velike klube, z največjim srcem. S srcem navijačev, ki so se jim minuli večer uresničile sanje. Večer, ko smo bili spet familija. V dobrem in slabem. Familija, ki je nihče ni mogel ustaviti.

Nisem srečala dosti fantov, ki so »krivi« za uspeh. Tiste, ki sem…dovolj so mi povedali. Predvsem z odnosom in ljubeznijo. Za mene ste vsi posebni.
Ni to noč za kritike in ni to blog, da bi komerkoli karkoli očitali.

Hvala banda vijol’čna. Vsi. Ki ste zrihtali stadion, zrihtali igralce, zrihtali drese, zrihtali tribuno, zrihtali prenose. Vse, čisto vse. Ki ste del tega mozaika, te zgodbe. Kaj bi brez vseh, ki nam zrihtajo, da pravočasno dobimo vse kar potrebujemo. Od oblačil do kart. Od vseh, ki čistijo naše stole in nam ponudijo pijačo. Toliko ljudi je. A dva posebna sta po končani koreografiji meni pokazala kako skupaj zmoremo tudi, če sem najbolj štorasta deklina. Btw-hvala za aplavz.

Bil je magičen večer. Nebo je bilo vijol’čno. In mi smo verjeli.
Hvala, ker ste z nami verjeli. Hvala, ker vam je bilo mar. Hvala, ker ste prišli, ker ste gledali tv.
Hvala bojevniki, moji prijatelji, neznanci, vsi, ki ste mi kdaj stopili na pot vijol’čne zgodbe.

Mogoče pridem, a težko verjetno, na derbi v nedeljo. Zagotovo pa sem z vami naslednjo sredo. To je čez točno teden dni.
Vijol’čna kri za vse ljudi. 30.08.2017. Darujemo kri. Včeraj smo zmagali na tribunah. Čez teden dni pomagajmo naši bolnici in pokažimo kako veliko imamo vijol’čno srce.

Ponosna sem, da ste moji prijatelji. Ne zamenjam vas za nič na svetu in v mojem srcu imate posebno mesto.
Lahko imate ves denar tega sveta. Jaz hočem svoje bogastvo zmeraj imeti v sebi in ga deliti z drugimi. Kajti, kdo sem, če nisem dober človek?
Uživajte v noči Ligi prvakov.
Jaz? Jaz grem pogledat gol, izjave in ja, prispevek, kjer govorim upam da kaj pametnega.
Rada vas ima.
Še zmeraj največje navijačica strelca.

In deklica, ki bo jeseni gledala Ligo prvakov. V Ljudskem vrtu!
In ja, Luka Zahovič, ta zmaga je tudi tvoja! Pozdravi se dečko!
MalaMo. :*