Dlan na zid neprebojne srčnosti

Moja sreča ima veliko imen.

Otroški ponos, ko gre z nogometašem na igrišče in se mu uresniči največja želja.

Pozdrav prijateljev s spodnjega dela tribune.

Goli nogometašev.

Vrhunska igra ekipe.

Medsebojna ljubezen in spoštovanje tribune.

Tovarištvo soigralcev, ko življenje boli.

Kulisa prelepega derbija.

Toplota po hudem mrazu na tekmi.

Juhica, da bo blog napisan s toplimi rokami.

Pogovor s prijatelji po tekmi.

Pozdrav izjemnega.

Srčnost nasprotnika, ki ti je bil zmeraj tako ljub.

Popoldan, ki je postal večer.

Belina dneva, ki je postala čar srčnosti.

Bila je tekma, ko smo se imeli lepo.

Bila je tekma, ko smo bili nekam čudno mirni.

In bila je tekma, ki je bila naša tekma. Naša v vseh pogledih.

Imeli smo vse, kar smo potrebovali.

In zmaga proti celjskih prijateljem je ostala doma. Zasluženo. Brez kančka dvoma.

V resnici se danes sploh ne moremo nad ničemer pritoževat. Kak čudno je lahko to, ne?

Gregorju želimo okrevanje najkrajših trenutkov po tistem res neprijetnem pripetljaju.

In gospodu Čehu, da počiva v miru.

Edino kar res ni ok je to, da se do enajstega marca ne vidimo v Ljudskem vrtu in to bo tudi edina domača tekma doma v marcu.

Hvala ekipa, hvala Ivan, hvala Žan. Hvala za mojstrovine. Hvala za čudovite trenutke. Hvala trio M., da ste čudovito odvodili tekmo. Hvala vsem, ki ste prišli na tekmo. To je bilo res lepo.

In hvala vsem, ki ste z nami. Ki ste bili z nami, ko smo bili deveti ali deseti. In hvala, ker ste tu, ko smo drugi.

Gremo dalje. Murska Sobota, Velenje…in potujemo dalje.

Ne zamerite mi, ker nimam danes pravih besed.

A naj bo dovolj, da samo napišem…srečna sem.

Z ljubeznijo.

Misel, da je svet prijateljstvo, je lepa misel.

MalaMo. :*