Prihitiva v Ruše in še preden se začne tekma, navijamo na teniške zvezde v Wimbledonu. Še ne prihitim nazaj pred tv, ko se že derejo, da zamujam začetek. Res je, v tej sredini zgodbi zagotovo nihče ni zamujal.
Kako lepa tekma je to bila. Res, kako užitek je bilo gledat bojevnike, ki so v tej hici garali sredi mostarskega stadiona in pokazali svetu kar so jim govorili, da ne morejo. Pokazali so ljudem, da oni ne lapajo, da oni delajo. Pokazali so jim, da so ekipa. Razumete, ekipa so!
Ja, pa so nasprotniki dobili penal. In kdo je branil? Tisti, katerega dresa ljudje niso prepoznali na fotografiji par ur pred tekmo, tisti, ki ima nekaj več, kot ostali. Večino tekme je bil kapetan, popolnoma zasluženo, a bil je tudi golman z odliko. Golman, ki ga vsi naganjajo v penzijo, vsi mu govorijo kako bi že lahko nehal…ste prepričani, da si to res želite?
In potem zapiranje jezikov drugič…Luka, po mojstrskih podajah…spet tistih, ki tak z njih nič ne bo. Nimajo lufta pa odpisani so že davno.
A ko se kaj še zmeraj obrača, pride rdeč karton, čisto nepotreben in za slabe živce in gol.
Vendar kot bi rekel naš Uroš… »Tekme je konec, ko Tava tak reče!«
Ste ga videli? Penal, ki je odločil tekmo? Ste videli ta žar v očeh, to srečo ob golu? Še nekaj novih je utihnilo in si verjetno odprlo kak pir več…
Mi pa smo se tak veselili. Mi pa smo se tak drli. Damjan in Thandiwe sta bila neverjetna gostitelja in nič jima ni bilo jasno, ko sem kuj nekaj pela, laufala za njuno psičko in bila vesela, kot da bi že bili v Ligi prvakov. To je bilo tako veselje, taka sreča, taka radost, taki smeh na obrazu.
Ne da je Maribor zmagal, Maribor je igral. Nogomet, užitek je bilo gledat te fante. Užitek je bilo gledat ljudi, na katere so eni tak pozabili in so jim zaprli lape za zmeraj. Veste, eni res že par let tak ne vedo kaj bi, ampak na koncu se vse poštima točno tak kot mora.
Ne greva na letališče po tekmi, sem poslušala par dni. Da tokrat pa spat po tekmi, pa je to to.
Nekak sem se sprijaznila, da sama pa ja ne bom tam stala.
Letališče.
Bilo nas je malo več kot 10. Bili smo pristni, ponosni in veseli. Gori na ploščadi smo se dobili, brez da bi se prav točno zmenili. Se bili res ful veseli in navdušeni. Se objeli. Navijači, ki smo v življenju toliko skupaj dali, navijači, prijatelji…tisti, ki smo verjeli še preden je kdo od njih sploh kdaj kaj verjel.
Letalo je prišlo več kot 10 minut prej od predvidenega. Tudi tega še nismo doživeli. Da smo prišli prav točno in da Maja še ni uspela maznit svojega sladoleda s katerim je mahala svoji družini.
In medtem ko je večina že spala, ena se vozi domov, ena dela, eni pa zagotovo proslavljajo, smo mi objeli šampione.
Bilo je vredno. Vsako sekundo, vsak trenutek. Te nasmehe, te pozdrave, te aplavze, to skromnost, to, da smo bili tam. Mi, nas par, ki so nas lahko prešteli. Mi, ki nam je zvestoba tako zelo pomembna in nagrajujejo garanje. Nagrajujemo ljubezen.
On, ki je kapetan in se čisto zmeraj z nami slika in on, ki ve kdo mu je pomagal.
A tam nekje v množici tudi en poseben fant. Tako skromen, kot njegova družina, prijazen, simpatičen in vedno znova tisti, ki mi vrne upanje, ko se mi zdi, da nanj že pozabim. Fant, ki mu kdaj pa kdaj pošljem kakšno fotografijo, da je jo ima samo zase in fant, v katerega tako zelo verjamem.
A v celoti gledano je vse skupaj MI. Navijači, predani, skupaj zbrani, da pozdravimo, zaploskamo.
Šampionom. Se zahvalimo za krasen večer. In se veselimo novih.
Bilo je tako zelo lepo.
Hvala Tedi, ker na koncu vedno MalaMo varno pripelješ v njeno vijol’čno zgodbo. Ne vem kaj bi brez tebe in tvojih norih idej. In še bolj mojih norih idej, ki jih vedno znova podpiraš. Ko ne znam združit skupinskih od krvodajalskih ali pa sanjam kak bi še nekaj tam neki naredila, da bi bilo še več in še boljše. Pač ti…poslušaš, tudi ko me ne slišiš. Blog ima zaradi tebe tako krasno podobo in je tako lepši, kot je bil pred več kot 5leti ko je nastal.
In hvala Sonja. Tvoja ljubezen je tako neprecenljiva. Tako posebna.
Naj vam sije sonček, dežek prinese kaj lepega in imejte se radi. Ker čas tako prehitro mine…in spomini so včasih že tako daleč.
Na MOL-u sem rekla da se vidimo v Ligi prvakov. Kako velika želja je to, se povedat ne zna. Gremo za sanjami, ni druge.
Rada vas ima.
Ona z letališča.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić