Select Page

To je moja zgodba. In to sem jaz. To so moji spomini in ko pogledam nazaj je pot res dolga. Kdo ve koliko strani in koliko besed in seveda še na tisoče fotografij se je zbrano na eno samo mesto. Sprva na eni platformi, kasneje na drugi. In danes utrinki vijolice praznujejo 10. rojstni dan.

Pred začetkom tekme ko se je slavljenec ogreval…

Petek je in zunaj je krasen sonček. Kot je bil včeraj v Kopru, ko smo prispeli, da smo malo turisti, a zmeraj navijači. Vijol’čna kapa vedno izdaja moja pripadnost in zdi se, kot da sem padla z neba in se ljudje nekaj sprašujejo in po odgovore vendarle ne pridejo. Ponosna sem. Pogledam napovednike za tekmo in se veselim srečanja. Vedno je zahtevno v Kopru. Nikoli ni bilo lahko. Vem, da tudi tokrat ne bo.

…nam je pomahal Tavares (samo se ne vidi, ker smo nazaj mahali) 😉

Sprehod po promenadi, veseli navijači, čudoviti sprehajalci. In potem Bonifika. Krasen objem. Tu si, draga prijateljica. Kako lepo je, ker te imam. Objamem še čudovite sina in počasi se objemanje nadaljuje na tribuni. Mahamo, čestitamo, se smejemo. Ozračje je fajn. Med šali nasprotne ekipe se zbiramo in čas tako hitro mine. Prehitro.

Ekipi sta prišli s podmladkom (končno spet, kak so luštni) 🙂

Sonce zaide ko počasi začenjajo padat zadetki. Nogometaši. Zadetki. Nesmiselne odločitve. In zastor. Piščalka po dobrih petih minutah podaljška oznani konec.

Kulisa.

Nekateri obrazi so veseli, nekateri me s pogledi ubijajo, eni so me veseli kljub temu, da obožujejo svoj domači klub, enim se mudi. Ene fejst zebe. Eni smo pa srečni.

Kapetana. Toliko podobnosti na eni sami fotografiji.

Dobili smo res težko in zahtevno bitko. Bilo je na knap do konca. Bilo je napeto. Bilo je težko. A bilo je borbeno. Bilo je zagnano. Bilo je delovno.

Skupinska z moje strani. 🙂

Vidim šepetanje v daljavi. Nekaj bo. Vidim nasmeške. Petje. Šal. Nasmejem se. Nekdo je dobil čestitko za rojstni dan. Lepo darilo je prišlo. In zaslužil si ga je. Z vsem srcem in z globokim spoštovanjem.

Sikota sem ujela med skokom.

Hitim še na konec tribune in ko se vračamo smo skoraj zadnji. Korak po koraku. Ko ga zagledam na koncu. Upala sem, da ga bom kje srečala. Številne obraze sem opazila, njegov objem pa dočakam takrat, ko me že malo zebe. Srčen je, skromen in iskren. Pošten in dober kot zmeraj. On, z grafita. Srce je srečnejše, ko ga vidim. Ima to toplino, ljubezen. Nisem veliko takih spoznala. Ampak on je imel vedno prave besede. Motivator. Izjemnež.

Mareta in Mudrija pa med klepetom. 😉

Skupaj zapustimo stadion in na drugi strani nas čakajo številni drugi prekrasni ljudje. Kako lepo jih je videti. Kako sem jih pogrešala. Kako rada jih imam, ker nikoli niso pozabili na mene. Od njih se učim in neizmerno jih spoštujem. Toliko prijaznih besed in toliko ljubezni. Na kupu. Kot da bi se vrnila v avgust 2017. Videti je enako. Srečna in hvaležna sem za vsa prijateljstva, ki so se stkala skozi ta čudovita leta in ko jih gledam skupaj se vse skupaj še enkrat potrdi kako velika vijol’čna družina smo, čeprav smo odšli vsak svoje poti.

Po več letih me je prišla pozdravit moja zlata Daša. Pogrešam te. <3

A nekaj korakov vstran čakajo ostali šampioni. Da skočim po kakšno fotografijo, stisk roke, čestitko. Pohvalo. Igralcem s skrivnostnimi nasmeški in neizrečenimi odgovori. Z Joker obrazi in potem le pride.

Tak se slavi po prvem golu.

Vedeli so koga čakam. Niso ga videli. Jaz pa sem ga ujela v množici. Ko sem s svojim res srčnim glasom začela peti, so pomagali tudi drugi. Stiskali smo roke in čestitali. Ažbe Jug, preprosto radi te imamo. Da boš zdrav in srečen. Da ti krijemo hrbet na tekmi, pa smo tukaj mi. Ne more nam it slabo, če pa smo skupaj tako zelo močni.

Naj traja. In traja. Za dva.

Še nekaj trenutkov in hvaležen hvala od velikana med trenerji, potem pa je čas, da pozdravimo še enega na nasprotni strani.

Malo so ga kregali. Za rojstni dan. Nepošteno.

Čas tako mineva. Lansko leto je bilo tako kot da ga ni bilo in zato sem vsakega tako zelo še bolj vesela. Krasne besede, iskrene misli. Čas meče slovo mi v oči.

“Pogovorila se bosta po tekmi.” 😉

Domov moramo…

Pripravljen. Naj probajo.

Še zadnji objemi in lepe želje. In še preden se poslovi četrtek, Mejo že kriči v pozdrav. Kje si bila, zakaj te ni bilo in kdaj bo hrana.

To bomo branili. Pol pa dalje.

Po slabih 4 urah spanja pogledam najlepše trenutke včerajšnje tekme in se počasi spravim na Piramido ter naredim svojo dobri dve uri dolgo pot. Na trenutke se sprašujem ali ne bom na poti zaspala in fajtam dalje. Kolikor gre in dokler gre.

Je ostalo. Zasluženo.

In po vsem kar je sledilo, je sledil še tukaj in zdaj…on.

Čisto veselje.

Blog 1073. Čeprav so se blogi začeli nogometno, so postali športni. Rada pišem o vseh krasnih športih, ki mi pridejo naproti. In vsem kar imam rada in občudujem.

“Kaj če bi mi nekaj ušpičili?”

A ljubezen do vijol’čne je večna. To je 846. nogometni blog. Skoraj 79 procentov vseh blogov je tako pisanih o nogometni ljubezni. O vsem kar se nam je zgodilo v zadnjih desetih letih. Kaj vse smo preživeli. Prehodili. Kje vse smo bili in kam gremo. Utrinki vijolice so nastali, da pokažejo da smo navijači ljudje s srcem in predani z vsem kar smo.

“Pa normalno da bomo.”

Njegovo bistvo ostaja isto kot prvi dan. Deset let nazaj po tekmi s Triglavom sem napisala prve vrstice. Po vseh poskusih miniranja in predvsem žaljenja, je blog na koncu ostal. Zaradi moje trme, volje in želje. V teh tekstih in fotografijah je na ure in ure dela. In vse bi naredila še enkrat.

“In smo.”

V teh vrsticah so čustva, je veliko smeha, žalosti in tudi bolečine. Veliko prijateljstev, ki so mi postale družine in v teh vrsticah sem predvsem jaz taka kot sem. Na trenutke boječa, velikokrat kričeča. S svojo ljubeznijo in predanostjo. Bila sem prepričana, da lahko uničijo mojo voljo, a so mi dali še večjo. Velikokrat sem stala na prepadu in rekla da je dovolj.

Lepo je to ratalo. Vsaka čast.

Preprosto želim ostati. Pisati. Pokazati mojo plat in moja čustva.

Žugi.

Včeraj sem na počivališču srečala gospoda z Ribnice na Pohorju. Že 25 let hodi v Ljudski vrt in po gostovanjih v Sloveniji. Občudovanja vreden gospod s katerim bom zagotovo kdaj spila kakšno pijačo na južni ploščadi. Ali pa kar na sami tekmi.

Maki.

Da pa smo navijači lahko tudi prijatelji, sta dokazala včeraj koprska navijača. Izjemna fanta, s krasno energijo in predvsem globokim spoštovanjem. Bili smo vsak na svojem bregu, a se poslovili z nasmeškom in spoštovanjem. Hvala za to. Ne bom pozabila in upam, da se kmalu spet srečamo.

Miki. Smisel športa.

In hvala vsem vam, ki boste prebrali še en ta blog. Ga mogoče delili. Mogoče mi napisali sporočilo.
Hvala vsem za lepe želje in hvala vsem, ki ste skozi vsa ta leta vztrajali z mano, ko sem že davno hotela obupat.

Besedo je imel slavljenec dneva.

In hvala vsem, ki verjamete v Vijol’čno kri za vse ljudi. Letošnji datum še čakamo zaradi izjemno spremenjenega urnika evropskih tekmovanj, kot tudi domačega prvenstva. Vljudno vas prosimo za razumevanje in upam, da boste z nami tudi letos.

Moja najljubša. Kak te imam rada. Ni besed.

Želim vam čudovit vikend.

Mudri. Še bomo slavili.

Hvala ekipa za krasno gostovanje na Bonifiki. Še 12 do cilja. Trnova pot. Ne bomo lagali. A bo vredno. Tak fejst bo vredno.

Hvala, ker ste. <3

Z ljubeznijo.
Po moje. Še enkrat znova.
MalaMo. :*