Ura bo kmalu ena zjutraj, jaz pa bom blog o zmagi v Velenju začela z zahvalo.
Vsem šlepkotom, ki jih ni bilo na cesti na to gostovanje in iz njega. Vsem objestnim voznikom, ki so ostali nekje drugje in so nam pustili, da smo se lahko mirno (z izjemo tistega norca pri Pobrežju) pripeljali domov. Hvala, ker vas nikjer ni bilo, da je avtocesta dobila končno normalen pomen in ne poligon smrti.
Prav ste uganili. Sama sem prevzela volan. Da znam cenit druge šoferje in da se spomnim, da še znam. In moram priznat, da po dolgem času je bila zadeva res meni v veselje.
Pred tekmo smo šli še en krog okoli jezera. Krasen kraj za vse, ki potrebujejo vsaj pet minut mira na dan.
Pol pa smo čakali, da se je prodala vstopnic začela. Zelo pozno in videlo se je, da so ljudje že malo nervozni.
Ni nas bilo malo, a očitno prazniki naredijo svoj davek.
Sem pa vesela, če koga vidim na stadionu prvič ali ga tja prvič pripeljem. Pa na naši strani ko smo sami, ni nekih pretiranih težav. Razen par selektorjev na tribuni, ki bi verjetno s svojo kondicijo zagotovo bili namestniki naših fantov…ostalo pa…res mirno.
Krasen večer navijanja, tisti medli aplavz domačinov. Ampak štele so točke.
Edini gol, ki ga je zabil naš Luka. In edini gol, ki ga je dal našemu Mateju.
Pač, taka sem. Če so fantje nosili naše drese in jih nosili pošteno in dostojno, imajo moje srce za zmeraj in za Mateja tako ali tako veste, da je fant, ki mu še zmeraj želim uspešno in dolgo pot.
Tekma je bila res prijetna za oko. Prijetna, za navijače Maribora. Imeli smo kaj videt in imeli smo kaj za navijat. Lahko smo bili ponosni.
Čudovit nogometni večer, s ploho, ko se je zdelo, da se nikoli ne bo nehala.
In žal nam je lahko samo, da ni padel še kakšen, a na koncu večera preštejemo samo točke in smo veseli, da smo zmagali.
Prosim, brez dodatnih analiz in če-jev in ampak.
Tudi tokrat se je dokazalo, da so hejterji, ki zmagujejo na raznih spletnih straneh, na tribuni tako tiho, da nihče ne bi verjel, kako dolg jezik (ups, prste) imajo nekateri.
In še enkrat znova se je dokazalo, kdo ima srce na mestu, komu kaj pomeni, kje moramo kaj seštet, koga odštet in komu kaj pripisat, da vemo odgovore na naša neumestna vprašanja.
Po tekmi objamemo, čestitamo, se nasmejemo in si privoščimo čudovite besede.
Ogledamo si še Velenje zvečer in se odpravimo…na krompirček, za čudovitejšo nedeljo.
Hvala moji ekipi, ki vedno zna cenit več, kot znam sama, moji zlati navezi Igor-Lara, za toliko smeha in pozitivne energije.
Pa vsem, ki ste tukaj, ko ostali že davno odšli.
Naj bo ta praznična nedelja za vas še posebej čudovita.
Ter hvala ekipa, ker jim še enkrat znova zaprla lape.
Posebna čestitka pa še rokometašem RK Maribor, ki so se uvrstili v finale pokala in jim danes želim, da pokažejo celjskim prijateljem, kdo je glavni na domačem parketu. A v vsakem primeru sem na vas izredno ponosna in vas izredno cenim.
Hvala, ker ste.
Rjavookica.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić