Select Page

Nisem danes vozila do zelene in bele Ljubljane. Nisem hodila peš do Stožic, ker si mariborski avtomobili pač zaslužijo Žale in navijači malo več peš hoje za 15 eurov. Nisem sedela več kot uro prej na tekmi, kot ponavadi.
Mojca je prejšnji ponedeljek odločila. Derbi bo gledala doma. Iz neznanega razloga, a izključno nekega negativnega občutka, da ne greva na tekmo. Tadej mi je ponujal termometer in me prijemal za glavo, če sem dobro. Nekateri so me spraševali zakaj me ne bo, pa še danes ne znam povedati zakaj. Ostala sem doma in se vsedla na kavč, čips, sok, nekaj čokolade, fotoaparat.
Mejo se je veselo igral z igračkami, midva pa sva spremljala tekmo. Pridno smo s prijatelji komentirali na fb našo igro, prijatelja severa in se zabavali. Bila sem mirna in ja, napovedala sem tri gole v mreži žabcev.


Večina je čudno gledala, ko je g. Milanič povedal, da bo v vratih Matko, jaz pa sem vedela, da je vrhunski vratar.
Danes je prejel dva gola. Eni bodo vzeli kot tragedijo, saj je Dare dal gol za Maribor in smo tekmo izgubili. Si predstavljate? Trinajst pik na lestvici, pol pa žabci premagajo favorite?
Kadri ljubljanske publike (baje 4000 tisoč vse skupaj, a brez naših navijačev, bi bila številka resnično porazna) so bili po svoje zelo zabavni, a sem ji to njihovo (kratkotrajno) veselje celo privoščila.
Poglejmo si v obraz…bila je težka, taktična in derbiju primerna tekma.


Svoje so dodali obrazi z dvema očesoma, videli pa niso praktično nič. Ne masakarjev, ne ofsajdov, ne prerivanj. Tudi rok ne, če smo že natančni. Teh deset oči je bilo na tekmi verjetno bolj za številko, ki je še enkrat znova dokazala, da eni pač niso zreli, da bi vodili takšen derbi in zanj prejeli pohvale. Še ena v vrsti fars, ki se jih redno izogibam. Tokrat se jih ne morem. Ker sem videla. Ker nisem sedela 17 vrst in tam sem lahko rekla, da vidim, tudi načeloma res vrhunsko vidim, a to danes je bila pa žalost vse žalosti.


A če sem iskrena. Niso krivi. Niso krivi, ker eni igrajo, pa ne vedo zakaj igrajo, eni podajajo, pa ne vedo kaj podajajo. Niso niti krivi, da najboljši odhajajo in prihajajo eni, ki ne vedo kam gredo. In tudi niso krivi za par minut, ko smo pa ja dominirali 80 minut. Včasih se samo vprašam kdo je tu nor.
Danes sem poslušala g. Milovanoviča. G. Ivo je za mene eden najboljših komentatorjev in se mi je tudi tokrat zdel izjemno prijeten. Všeč mi je bila primerjava obeh direktorjev (za razliko od…), pa o tem, kaj gledajo pravzaprav sodniki, če jih je toliko in ja…končalo se je s fronto.


Povratna tekma zagotovo bo zanimiva. In pričakujem, da nas bo vsaj 8000. Zakaj? Ker imamo mi srce in dušo. Ker mi obožujemo ta klub. Ker nam nihče ne bo govoril, zakaj smo danes izgubili. Ker čeprav verjetno Gregorčičeva ne bo zrihtana do srede (razen če bodo oni delavci tam čudežno začeli delat in se manj pogovarjat), boste vsi našli parkinge, se pripeljali s taksiji, busi in kolesi. In prepričana sem, da bomo prihodnjo tekmo dobili. Ker ne, da je ena nič dovolj. Ne, ker bomo morda se iz tega kaj naučili. Ampak ker sem prepričana, da bomo mi znova 12ti igralec. Ker bodo fantje doma. V Ljudskem vrtu. Kjer sem danes preživela nekaj minut in mi je zmeraj tako prijetno in čudovito in se res veselim te srede, ko bomo skupaj. Prijatelji bodo šli prej iz služb, utrujeni. Pripeljali se bodo iz različnih koncev Slovenije, da bodo pozdravili prvake.


Prepričana sem, da ta tekma sploh ni tragedija. Vseeno pa upam, da je dobra šola za vse in da se vsi vedno znova nekaj učimo. In če kaj, sem prepričana, da si vsak zasluži novo in novo priložnost, ne pa sto takšnih in da je včasih kak izgovor čisto neumesten.
In ker obožujem ta klub, ljudi, ki ustvarjajo vijol’čno pravljico in predvsem, ker sem del ene velike familje vijol’čne barve, me nihče, ampak nihče ne more prepričat, da ne bomo šli v finale v Koper, kamor gremo tudi to soboto. Ki se zna zavlečt do nedelje. In ja, bodite prepričani, da se bomo mi zadnji smejali.


Fantje glave gor in ne pozabite…vi ste…najboljši na planetu!
Rada vas ima.
Mama vijol’čnih utrinkov.
MalaMo. :*