Select Page

Še enkrat bi te izbrala. Še enkrat bi šla vso to pot. Še enkrat bi bila ena redkih, ki sem hodila na težke tekme. Še enkrat bi uživala ob zvokih Lige prvakov. Še enkrat bi šla skozi to vse.

Miki je pozdravil voditelja studijskega dela.

Še enkrat bi 14 let nazaj premaknila zobozdravnika za gostovanje v Šiški.

Čigave so?

Ker si mi v krvi. Ker si moje srce. Ker si moja duša.

Če niste vedeli odgovora na vprašanje prejšnje fotografije…tu je odgovor.

Težka sezona je. Življenje je zahtevno. Selitev šele. Ampak zadnja četrtina se je začela. Ni bilo lahko ne od začetka. Ni niti zdaj. Vse se spreminja. Vse odhaja nove poti.

Žan, vse najboljše! 🙂

Mi bomo ostali.

Prihod na igrišče.

Nobena pot ni predolga, nobena želja pretežka.

Glavni akterji.

Po dolgem času sem prevozila pol gostovanja. Včasih pozabljam, koliko kilometrov sem prevozila sama, kolikokrat sem polnila avtomobil. Koliko države videla, koliko tekem obiskala.

Pozdrav navijačem.

Koliko krasnih ljudi spoznala. Koliko videla porazov, remijev, sreče, solz. Bolečine.

Skupinsko fotografiranje.

Slednje je bilo danes po tekmi videt in čutiti.

Kapetana.

Nemoč. Ko obstaneš na remiju. Ko je Jojotov gol dovolj za piko, premalo za zmago, preveč za jezo in žalost.

Enega so hitro vsekali spet po nogi.

Ne bom obračala prstov. Ne bom kričala o krivicah in spornosti brez primere.

Mladost z izkušnjami…

Na napake so opozarjali najbolj mirni in najbolj spoštovanja vredni. Ker ne priznaš resnice, daš karton. Ta vedno utiša.

…gol…

Škoda, ker si nekateri sami ne morejo dat kartonov. In nimamo dovoljenja, da jim jih mi damo.

…in nove ideje.

A saj na koncu ni pomembno.

Pomočnika sta se trudila ob polčasu pojasnit stvari…

Pomembno je, da smo imeli sončen dan. Da smo imeli varno pot. Da smo bili skupaj. Da smo skupaj verjeli. Da nismo niti za sekundo obupali. Da smo garali. Da smo borili bitko.

…po gestah sodeč…vemo, ne?

Da smo bili, da bi ostali.
Ostaja grenek okus. Tekme. Tekem. Sezone.

Pred začetkom drugega polčasa.

Mešane občutke imam in ni mi vseeno. Nikoli mi ne bo vseeno.
Težko je to gledat. Na trenutke tako hudo fejst preveč boli.

Žan in Ivan.

Upam, da se ogledala obrnejo v pravo smer.
Ne junija, ne julija, ampak že jutri.

Naša klop.

Ne pričakujem sanjskih igralcev, samo srčnosti, borbenosti in predvsem več sreče.

Dimna zavesa.

A saj se vse nekje obrne, tudi dobro, ne? Saj tudi cilj pride na najlepše načine za tiste, ki garajo in se borijo?

Neuničljiva.

Ker če kaj, sem se skozi leta naučila eno…lahko nam pojejo najbolj žaljive pesmi, lahko nas zaničujejo, žalijo in ponižujejo…saj vsak da to kar ima? Ali ne?

Pogovor.

Velik si, kot imaš veliko srce.

VAR je prinesel rdeči karton.

Tudi enkrat sfali kruha, vijolice bodo pa še naprej cvetele.

Koliko enih vezalk. Če bi samo pri tem ostalo…

Se vračamo po premoru. Dvoboj rožič v drugi od devetih tekem zadnjega dela.

Prekratek podaljšek.

Drugi bomo. Ker prej ni konec, dokler nismo mi tak rekli.

Končni rezultat.

Vedno te bom izbrala, NK Maribor. Za zmeraj.

Pozdrav Violam.

In za konec še dve malenkosti: obraz Ludvika…hvala OŠ Ludvika Pliberška Maribor. Bilo je krasno in čudovito. Za vse zamudnike…preverite na mojem Facebook profilu ali profilu Šole prihodnosti Maribor.

Ta pogled.

Druga Velikost: Vijol’čna kri za vse ljudi…4. in 5. september 2023. Uradno! Potrjeno! In dogovorjeno. Na koledarje. Da se vidimo. Če pozabite: vprašajte.

Intervju, ki te zaboli.

Tu smo za vsa vprašanje.

Iskrenost, ki ostaja.

Z ljubeznijo.
Izbrana.
MalaMo. :*