Odštevanje se je končalo. Prišla je tako težko pričakovana sobota. Tak se je vleklo, kot zadnje minute minule tekme.
Na tribuno smo odšle že nekaj čez 19h.
Bila sem zelo presenečena, ker je bila na vhodu že veliko ljudi. In to okoli eno uro pred tekmo.
Pregled je bil hiter, tako da se ni čakalo.
In res sem bila vesela, da smo bili na tribunah že toliko hitro, da smo videli ogrevanje naših fantov.
Potem pa…zelo glasno smo znova pomagali pri predstavitvi igralcev.
Je morda kdo kaj pogrešal? Je morda videl kaj nevidnega?
Pred tekmo še dva pomembna dogodka. Eden prijeten, drugi žal ne.
Dobili smo novega Vijol’čnega bojevnika. To izredno priznanje, ki ga skupaj zberemo navijači, je pripadlo našemu garaškemu golmanu Jasminu Handanoviću. Priznanje, ki si ga je resnično in srčno še kako zelo zaslužil.
Z minuto molka smo se spomnili na dr. Turka, ki je našemu mesto in klubu toliko dal.
Derbi je bil še enkrat res posebna zgodba.
Dva polčasa, dve zgodbi. Mi in še oni.
Pa še on, ki mu ni mar.
Ter naš neverjetni Luka, ki svoje delo obvlada in ja, talent je talent. In takšnih genov se ne sramuje, ampak se jih resnično varuje.
In ja, pa še ognjemeti, ter pirotehnika v vseh barvah.
Pa navijaška pesem…ki je za kurjo kožo.
Pogled po tribunah. Vse polno. Srečni ljudje. Eni smo tudi malo zamigali.
Na moji desni končno sosed, ki sem ga dolga leta čakala na takih tekmah. Vsaka čast, dečko. Pridi še kaj. Bilo mi je v izredno veselje. Končno eden, ki razume. Ki spoštuje. Hvala.
Ter še midva, pa še me, pa mi pa oni in vsi.
Dosti nas je bilo. Kaj nas je bilo. Neverjetno. Ljudje vsepovsod. Veseli, s selfiji.
Seveda eni ne razumejo točnosti, a saj ko vidiš kak išče sedež na tribuni, ti je tak al tak vse jasno. A upam, da se takšen še vrne, da mu stadion postane dom, da lahko gre na sedež z zaprtimi očmi, da bo tako kot mi in da te bo nekega dne pozdravil kot starega prijatelja.
Želim si, več letnih, več tistih, ki bi imeli svoj sedež na tribunah, da bi imeli več tistih, ki bi bili tako veseli, kot smo mi.
Ta večer smo bili veseli. Po tekmi smo se iskreno objeli, te naše čudovite družine, naši čudoviti prijatelji. Naša vijol’čna družina. Naše zgodbe, naš ponos.
Zmaga.
Hvaležni, za ta zlata vreden gol. Za to borbo, za to garanje, za to, da se ni popuščalo. Da smo do konca vztrajali in verjeli.
In nam je bilo res mar. Ker mi vidimo, eni pač ne.
Eni potrebujejo osnove bontona, a tudi za to bo še nekega dne čas.
Vesela sem, da se vrhunsko na stara pota vrača Matej in da imamo številne
igralce, ki imajo še toliko rezerv in bodo v prihodnjih kolih še toliko dali.
Velik gol za veliko zmago. Za plus tri in predvsem, za naše nepopisno veselje.
Teh nasmeškov se ne da razložit, moraš jih začutit.
Hvala, ker smo razprodali stadion in upam, da letos ne zadnjič.
To mesto, ti fantje, ta klub si zasluži podporo.
Za to smo tukaj.
Dobrodošli v nogometni pomladi.
Hvala, ker ste in hvala, ker ste v dneh, ko pada toča, moj neprebojni dežnik.
In hvala, ker me velikokrat spomnite, da je blog napisan z vijol’čnim namenom.
In s tem namenom tudi ostaja.
Upam, da ponočnjaki pijejo zasluženo pivo, jaz pa počasi končujem te vrstice, ponosna, da smo zrihtali vse točno tak, kot je treba.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić