Športnik Maribora 2016

Ko sem pogledala na koledar in so se ene obveznosti premaknile za prihodnje dni, sem Tedija poslala po vstopnici. In sva šla.

V Lukno. Na prireditev Športnik Maribora 2016.

Luštno je bilo, res je bilo luštno. Smo se nasmejali.

Ob kakšnem športniku, govorcu ali kakšni gesti, sem dobila solzne oči.

Res imamo mesto, ki je lahko ponosno na svoje ljudi. Na te, ki ustvarjajo takšne čudežne uspehe v športu, njihove trenerje, družine, ki vlagajo v njih, ter prijatelje, ki so prvi vanje verjeli.

Kako prikupno se mi je zdelo, ko so Urha presenetili najprej s čokoladno medaljo, potem pa še pravo. Da jo je končno le dobil. Iz Pariza. Tako zaslužena, tako prigarana. Tak sem ploskala, koliko nisem slikala. Zdelo se mi je, da ta aplavz bil res poseben.

Vsak nagrajenec posebej, pa čeprav je prišel iz zadnje vrste ali pa skakal preko ograje, da je prišel po nagrado, vsak, ki je celo kaj zarepal, ali pa samo komaj prišel na oder zaradi bolečin, je bil nekaj posebnega.

Zelo me je žalostilo, da vsi športniki invalidi niso mogli na oder, da bi dobili tisto svojo lučko, tisto svojo minutko na odru, ker so kljub vsem preprekam neverjetni zmagovalci in vzor vsem nam, ki se nam včasih življenje zdi tako zelo krivično.

Res mi je hudo, ker niso imeli par rok, ki bi dvignili njihove vozičke ali pa mogoče samo pot, ki bi jih pripeljala na oder.
Pohvale še pevskim vložkom in seveda, mojim Ludvikom, za drugo mesto med šolami.

Če sta Ilka in Boštjan dobila res najbolj zaslužen aplavz, ker sta pokazala svetu kaj pomeni divjat ko tele dol po teh strminah in dosegat vse to, potem so tudi drugi in tretje uvrščeni lahko zelo ponosni na to, kar so dosegli. In naši so. Iz našega mesta. Naš velik ponos.

Seveda ne gre mimo naših fantastičnih odbojkaric, ki kažejo Evropi svoje znanje in energijo.

In ja, tukaj so še oni. Najboljši na planetu. Preden je kapetan Marcos stopil na oder, sta mu 6pack Čukur in Klemen Kosi repala.

Video bom dodala tudi v svoj blog, da boste videli kako smo se mi zabavali v žal premalo polni dvorani. In ja, da ne boste pozabili.

Naš klub ima še zmeraj na svojem grbu zvezdico. Ker ima več kot deset naslovov prvaka.

Oh, ta moja zvezdica. Ki jo tolikokrat pogrešam. Tudi tokrat se je nekje izgubila.

V osnovi pa je bila prireditev krasna, prijetna za uho in vredna ogleda.

Mogoče bo drugo leto zapel še kak naš, mariborski glasbenik.

Čeprav imam občutek, da je letos na naši prireditvi nastopil duet, ki zna v petek zmagat na EMI.

Samo občutek, ker imata številko sedem in številka sedem prinaša letos samo pozitivne stvari.

Čestitke vsem, ki ste zmagali, ki zmagujete, ki premagujete vse po spisku in vse tiste, ki vam je šport tako fajn, da ga želite delite z nami navijači, da lahko vam damo to, kar nosimo v navijaškem srcu.

In hvala mojim bojevnikom. Ker preprosto ste. Ne pozabite glasovat za Vijol’čnega bojevnika in še enkrat znova dajmo glas tistemu, ki menimo, da je najboljši med najboljšimi.

Krasen večer je za nami.

Naj bo to začetek odštevanja do derbija. Hitro bo sobota. Pripravite glasilke, dobro voljo, vijol’čno ljubezen.
Spoštovanje.

Rada vas ima.

Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*