Šepet udarca

Imaš lahko vse. Vse. Če nimaš srca, ki bi ga lahko z nekom delil, kaj sploh imaš?

Te izjemne odbojkarske talente gledat je kot da bi gledal zgodbo, ki jo je nekdo narisal na platno in z nje bi videl svet, ki si želiš, da bi se za zmeraj ustavil. Ker ko tisti blok zleti vun z igrišča, ko tisti šut ostane še dolgo na parketu, ko tisti objem govori o želji in (pre)moči, ko tisti servis na koncu le rata, ko se ti zazdi, da moraš kdaj stopit nazaj…stopi. Ustavi korak. Šepetaj o uspehu, z dejanji o njem kriči na glas.

In čeprav je bila borba prvega niza premalo, se je pri 3:5 čas, ko sem stopila v dvorano iz tiste male retro hiške (ki me je spomnila na en drug čas, na eno drugo poglavje naših življenj), spremenil v zgodbo, ki je postala kot mavrica po nalivu, kot sonce po čudni megli. Tisti moji koraki so se zdeli, kot da vse spreminjajo, čeprav ničesar vendarle ne.

V hecu sem pojasnila, da je ta zmaga dejansko malo moja. Ker od tistega rezultata, je bil Čak Noris v obliki OK Merkur Maribor samo še ena sama bomba.

Vse je letelo po luftu, žoga je bila kot da bi dobila krila, igralci pa so postali neke vrste Matadorji sodobne odbojke.

In publika…vau za publiko. Vau za to energijo. Vau za to moč, za to željo. Vau za krila, vau za polet, vau za aplavz. Vau, ker je vau lahko samo vau. Ker vsaka točka odbojkarjev je aplavz tudi za navijače. Ker ko premakneš sebe, da zmagaš nad sabo, je lepo, da je ob tebi nekdo, ki verjame vate. Ki je zmeraj verjel vate. In vedno bo.

Navijali smo. Ja, kot da je zadnja tekma na svetu, tisto masko pa bi lahko gladko tudi pojedla, ker smo tak vzpodbujali pubece, da so tiste žoge pač morale past na pravo mesto.

Ker ni bilo druge možnosti. Ker v tretjem nizu se je zdelo, da bi lahko primorski prijatelji igrali do jutra, pa ne bi šel tisti niz…preprosto je bil preveč domač. Četrti…samo dokaz kaj pomeni trdo garanje in želja. Kaj rečt drugače?

Za zadnje tri točke sem prijela fotoaparat v roke. Hitela nižje. Za spomine. Za blog. Za zgodovino. Za zmago. Za ponos.

Ko bom ta blog končala bo 24 ur od zmage. Nisem mogla prej. Preprosto nisem zmogla, da bi se teh vrstic lotila prej. Moj zadnji projekt, ki se končuje v naslednjih dneh terja dosti moči. Je pa eden tistih projektov, ki mi ogromno pomeni zaradi moje zgodovine in zato sem to zgodbo včerajšnjega večera premaknila na današnji večer.

Bilo je res lepo. Še po tekmi, ko sem lahko gledala na daleč intervju z Žigejem, pa gledala kako so vsak po svoje počeli stvari po tekmi, na koncu pa sedela v sejni sobi s človekom, ki se mu vsak dan lahko samo klanjam. Pa lahko to počnem do konca življenja.

Zaradi izjemnosti, ki je tako redka, tako cenjena in predvsem zaradi tega, ker me je ta človek naučil toliko samo s tem, da ko vidim predanost v njegovih očeh, iskrenost v njegovih besedah, ko vidim moč v njegovi želji in predvsem ko vidim kakšen postane, ko sliši glas tistega, ki ga ima najraje na svetu.

Kako lep je svet zaradi takšnih ljudi. Zaradi vsega tega, kar me zadnje čase obdaja.

Hvaležna sem za vse vas, hvaležna, ker ste toliko oblakov vstran potisnili in mi dovolili, da sem lahko dela lepega sveta. S toplim šmornom in nasmeškom, ki govori, da je za tako tekmo potreben mogoče samo deci ljubezni.

Želim si, da bi lahko opisala včerajšnji večer kako drugače, a bila je še ena v nizu tekem, ko smo ploskali ko nori, se kot se za navijače spodobi drli ko zmešani in upam, da ste videli kako zelo smo ponosni na vas in vašo vrhunsko predstavo.

Iz srca vam ploskam, s tipkami, ki so danes malo bolj okorne, a še zmeraj hitre in močne kot vaši udarci in besede iskrene kot vaša dejanja na igrišču.
Hvala, ker ste tako čudoviti, delovni in plemeniti. Ostanite še naprej tako srčni, bojeviti in predani svojemu delu.

Prvo mesto ni naključje. Kot ni vaš talent, ljubezen do odbojke in vaše srce.
Ker ja, ker imate srce, pol tekme dobite še preden stopite na igrišče.

Rada vas ima.

Čupkasta.
MalaMo. :*