In tukaj je. Prvi blog v novem letu.
Čisto nič nogometni. In tak čisto moj.
Pred dnevi sem pri resničnem geniju košarke videla, da bo v nedeljo košarka v Dvorani Tabor.
In sem prišla. Sicer šele po 16h, a vendarle…dan ženske košarke.
Pred domačimi vrati.
Hvala.
Še v življenju nisem bila na ženski članski košarkarski tekmi.
Mogoče bi mi kdo verjel. Kot učenka sem celo neke malega trenirala košarko.
Ni omembe vredno, sem pa probala. In bilo mi je fajn. Samo tak v osnovi sem bila premalo disciplinirana in predvsem zelo, zelo premajhna.
In tako se znajdemo danes v našem hramu, kjer smo že toliko doživeli in se tolikokrat fajn imeli.
Najprej se kup znanih obrazov košarke in drugih znanih obrazov, znajde na parketu.
Da malo zašpilajo. Se zabavajo. Vmes vključijo še sodnike in Lipkota.
Nasmejijo nas par tam. Ki nam je res lepo.
Res je lepo vedet, da poznam še zmeraj te številne velikane slovenske košarke, ki so ji toliko dali. Tudi meni kot navijačici, ki sem ure in ure prebijala pred tv in navijala zanje.
Kmalu po končani tekmi vidim, da moj najljubši košarkar in športnik na splošno, pride nazaj v dvorano. Imam čudovitega prijatelja, ki pohiti za njim. In mu pove mojo željo.
Pred mano stoji Marko Milič. Predstavim se, zamomljam nekaj, ter se nasmehnem skupaj z njim v fotoaparat.
Roke se še dolgo po tem vidno ne ustavijo. Pogledam preostanek košarke.
Punce so izjemne, zelo se zabavajo, v metanju trojk so bile neverjetne, kot tudi v kasnejši igri, kjer so sodelovale na pozicijah. Poklon dekline, res ste vrhunske.
Še ena mariborska prireditev je za nami.
Pohvalno, da si je KZS izbrala naše mesto za ta dogodek.
Tudi to, da so se Zmajčice za enega od svojih nastopov oblekle v vijol’čno, čeprav jim tista zelena nič kaj ne paše.
So pa simpatične dekline, smo ugotovili.
Pa pogrešala sem malo več štajerščine, ampak to sem pač spet jaz.
Prireditev je bila v osnovi zelo simpatična in prijetna. Predvsem pa se domov vrača košarka, ki jo mesto še kako zelo potrebuje.
Pridite še kdaj. In nas nasmejte.
In hvala za vse te res velikane slovenske košarke.
Neverjetno je gledat jih tako od blizu. Ni bilo prvič, bilo pa je še enkrat znova resnično nekaj zelo posebnega in nepozabnega.
Konec koncev je predčasno darilo za rojstni dan že fotografija, ki bo v tem blogu.
Hvala. In nasnidenje.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić