Zabrisana noč riše moč, ki kaže pot luči. Do prvaka. Koraki so težki, travnata površina je zahtevna. Nasprotnik motiviran. Publika je zaspala nekje med derbijem in reprezentančnim premorom. Vonj kostanja prinaša jesen, glas slovenske glasbe pa da prihajam domov. Besede se izgubljajo v milini sobotnega poznega popoldneva ko se M spremeni v M in se zaveš, da ima vsaka medalja dve plati in da je krasno ko izbereš tisto lepo, ki ti daje upanje, da je svet dober. Za trenutek se zaveš, da ljudje morda ne razumejo pravil, a imajo v sebi nekaj človečnosti, da korak obstane in je znak za pot naprej. Ne ustavi se. Verjemi, tudi ko pozabiš v kaj verjeti. Nekaj imeti v srcu. Na srcu. Nositi s srcem. Biti srce. Ostati srce. Živeti. Biti zvest sebi in ne zapreti vrat trkajoči duši, ki kriči po želji, da je cilj tako daleč. A ga vidiš. Si ga želiš. Je tvoj. Samo tvoj.
Čeprav ne zadeneš, čeprav se boriš s stransko linijo, ne šteješ več kolikokrat se ponovi. Veš da pride in veš da ostaja. Ali gre. Ker slovo pride. Kot pogled nekoga, ki ne razume tvojega glasu pogumnega navijača. Ki verjame. V tisti en sam gol. Za katerega bi prehodila tisoč kilometrov. Če je to pomembno. Da se srce ustavi. Da pogledaš v nebo in se zahvališ. Da je Markotova šla skozi. Čeprav je v korakih stopnic preslišal aplavz ene male v tišini. Ki je bila kot zvok miru. Ko so eni peli zgodaj, eni morda prepozno. Eni graciozno, eni na svoj način. Eni sploh ne.
Kako težko je včasih biti del promenade čakajočih upov, ki vzdihujejo v želji. Stopiti. Se boriti. Biti del neponovljive zgodbe. Z novim začetkom. S težkimi poglavji. Ko se ustavljaš da bi razumel. Kako premagati sam sebe v biti, da bi dobil to kar pričakuješ. Sam. Ne drugi. Sam. Ker ko sam sebi postaneš zvest se zaveš, da je življenje samo eno. Da imaš korak, ki ga nima vsak. Da imaš priložnost življenja. Pa čeprav na mali tekmi. Radomlje. Mlinarji.
Ne da je pomembno. Zelo je pomembno. Ko trčita dve mladosti se rodi želja. Ni važno kaj nosiš na dresu, v srcu imaš samo en cilj. Zmagovati. Ne ustrašiti se nasprotnika in skrbno čakati na priložnost.
Lepo je videti pogum. In se upreti branju kritik. Ker je tvoj cilj znan. Rambo, zmoremo. In zmogli bomo. Z nasmehom. Željo. Aplavzom. Spoštovanjem. Ko vsi odhajajo, mi naredimo še en krog. Ker je preprosto popoln. Ta naš prelep dom. Dom prvakov. Tako se lesketa v vsej svoji veličini. Največji poeti ga verjetno nikoli ne bodo razumeli, srčni navijači se bodo vanj zaljubili. Ni mu podobnega na svetu. Njegova veličina ni število sedežev, njegova veličina je ta zvesta vojska. Predana vojska. Ni nas veliko, zdi se da nas je zmeraj manj. Če kaj, je več kritik in izgovorov.
In tistih grdih pogledov. Tudi takih, ki so prišli gledat…ironično, slovo.
Ki se za nas konča ko pade zastor, ko se ugašajo zadnje luči, ploščadi ostajajo brez ograj in zdi se, kot da se ni čisto nič zgodilo.
Le nemi zvok navijačice, ki upa, da bo večkrat slišala aplavz. Za bojevnike, ki v srcu vedo. In si želijo novih zmag. Ko podariš nasmeh in verjameš vase, si pol poti že prehodil. Ostalo je odrekanje, trdo delo in moč želje. Verjemite meni.
Nekoč sem naredila prvi korak…bil je težek, zahteven in naporen. Danes ni nič lažji. Vstajam težje. A ni ga večje zmage od te, ko veš, da si premagal sam sebe z vztrajnostjo in željo po biti boljši.
Ko me kdaj vprašajo kako mi uspeva in ali me je kaj strah jim zmeraj odgovorim, da za vsem stoji samo eno. Odločitev.
Bodite sprememba za nekoga in zmeraj zase.
Rada vas ima.
Zahtevna. Do sebe.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić