Plesna dimenzija

Plesna dimenzija je plesna šola, ki je v moje srce zasidrana za zmeraj.
Sodelovanje se je začelo že več  kot tri leta nazaj, ko sem malo premikala svoje prstke po tipkovnici v Lenartu in tako spoznala učiteljico plesa. Natalija, se je predstavila. Čudovita, prijazna učiteljica, ki so jo, ko sem prišla skozi vrata, občudovali vsi otroci in njihovi starši.

Da jo imaš rad ne potrebuješ dolgo. Kajti Natalija je res oseba z velikim srcem.
V vseh teh letih je veliko (preveč) garala in postala zdaj velika mama te plesne šole.
Poznajo jo mariborski otroci, kot tudi otroci okoliških krajev.

A v tej plesni zgodbi ni sama. Ima čudovite učiteljice, ki svoje plesno znanje prenašajo na mlade. Za seboj ima kader, ki jim lahko samo ploskamo.
Učiteljice so preproste, simpatične, delovne in predvsem so zelo predane svojemu delu.

Rada pridem pomagat pri produkciji. Premaknem svojo leno rit. Premaknem pa tudi kak stol, balon, tepih al pa samo kak delček scene. In ja, moja specialiteta so vhodna vrata in vstopnice.
Trudim se, da nisem preveč stroga, čeprav sem bila že varnostnica in policajka.

Trudim se, da poberem od vseh teh učiteljic vso dobro voljo, ki jo delijo.
In ja, rada imam to plesno šolo. V paketu.
Vzela sem si jo za svojo. Kot imam svojo frizerko, pa svojega zdravnika in ostale, ki skrbijo za moje zdravje, tako imam tudi svojo plesno šolo. Ker mi je preprosto tako zelo podobna.

In predvsem so otroci tako simpatični, starši vedno dobre volje, zadaj pa je še kup babic in dedkov, pa še kake tete in strici, ki polepšajo produkcijski dan.
Vsako leto sta dve produkciji, kjer otroci predstavijo svoje znanje svojim najbližjim.

Program je preprost, otroci pa v tej zgodbi neverjetno uživajo.
Mi pa z njimi.

Ko ob zaključku skupaj zaplešejo, se človeku zarosi oko. Ob božični produkciji pride še kak Božiček, včasih pa se kakšna sladkost podeli tudi brez njega.
Vsi, ki me poznate, veste da je mene res težko impresionirat. Predvsem pa težko na mene narediš vtis. In še težje je, da me pripraviš, da s tabo sodelujem in ti pomagam pri čem.

Delam namreč rada projekte, v katere verjamem in ki jih čutim. (Saj to ste verjetno v štirih letih videli pri krvodajalski akciji »Vijol’čna kri za vse ljudi). Rada delam stvari, ki mene delajo boljše in v katerem jaz vidim čudovito in dobro prihodnost. Predvsem pa zelo rada sodelujem pri dogodkih, kot je bil ta. Otroci plešejo, se družijo, si pomagajo, se smejijo. Vstran od računalnikov in vstran od tistih računalniških oči, ki jim vse prej kot pomagajo.

In Natalija s svojo ekipo dela prav to. Osrečuje ljudi. Pomaga jim, da bodo pridni, delovni in spoštovanja vredni ljudje. Vliva jim disciplino in jih uči korakov. Ki so težki za nekatere, a z leti se vidi, koliko napredujejo in kako zelo so zrasli.
Nekatere poznam že leta in vedno znova mi je v čast, kako pomembni postajajo in kaj vse so dosegli. Ponosna sem, drage moje plesalke, ki veste, da vas spremljam in sem vaša velika oboževalka.
Zato bi vam rada povedala, da je ta blog za mene res poseben.

Čeprav sem to plesno šolo v enem od blogov že omenila, je ta posebej za to ekipo.
Oglasite se kaj pri njih v Lenartu, Mariboru ali pa jih kliknite na socialnem omrežju.
Ker so fajn. Ker so čudovita ekipa.
In ki imajo tako veliko srce, da ga začuti prav vsak.

Res sem ponosna, ker lahko s kančkom svoje energije pomagam, da vsako leto dogodek postaja večji in večji. Telovadnica je zmeraj bolj polna, aplavzi so vedno večji, otroci odhajajo vsako leto bolj srečni in nasmejani.
In ko se luči ugasnejo na koncu večera si zaželim…da bi mogoče znala kak korak več. A se pol opomnim, da bom napisala kakšno vrstico več in bila ponosna, da imam prijateljico Natalijo, ki ima zmeraj s seboj toliko ljubezni do otrok, da nas vedno znova še bolj okuži s tem »virusom.«

Hvala, ker mi dajete toliko lepih spominov in čudovitih trenutkov.
In ja, če kdo, Natalija razume, da so prave barve vijol’čne in bele.
Želim si, da bi drugo leto bilo še več otrok, še več ljubezni, še več smeha. Še več ljudi, ki bi videlo to kar jaz vidim.
Iskren aplavz, solze v očeh staršev, ponosne učiteljice in srečne plesalce.
Kjerkoli že ste…pridno plešite še naprej.
Junija vam znova iz srca zaploskam.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*