Hvala, Dom prvakov

Še zadnjič letos stopam po stopnicah. Ustavim se in plešem na glasbo.
Res imam rada toto mesto. In pesem je primerna razpoloženju.
Moj Maribor je premagal Rudar.

Luka je na svoj seznam, ki se zelooo daljša dodal še enega.
Za zmago, veselje in pozitivno energijo, je bil več kot dovolj.
Prijatelji pred tekmo. Prijatelji na tekmi. Smehi in toliko prijetnih besed.
Pa še nova slavna krtača. Hvala, moja Mojca.

Na zahodni tribuni nekaj busov otrok NK Rudarja. Čestitke in pohvale.
Še mene ste osrečili s to gesto, kak te njih niste. Res, čudovita ideja.
Pridite še kaj. Dobrodošli.

Tekma zagotovo ni bila podobna tistima zadnjima dvema.
Se je pa dogajalo.
In spet smo trepetali.

Saj ni važno kdaj ga damo, samo da ga damo.
A na srečo, ga nismo prejeli.
Jasmin je še enkrat pokazal svoje vrhunsko znanje.
Danes si je zaslužil aplavz aplavzov.

Težka, zelo garaška tekma.
S srečnim koncem.
In še enim mejnikom.

Pogledam kdo prihaja kot tretja menjava na igrišče.
Začnem prepevat in ploskat.
Aleš Mertelj. In številka 300!!!

Številka, ki je vredna hvale, vredna je več kot tisoč besed.
Težko izrazim in napišem kako sem se počutila, ko sta se ob menjavi objela »moja kapetana.«
Ob tej menjavi sem se počutila podobno kot ob zgodbi o Dejanu in Marcosu.
Dolga leta smo skupaj. In tudi onadva sta res skupaj ena drugačna zgodba.

Eni bi rekli, da sta mogoče za učbenike, eni bi rekli, da sta drugačna.
Za mene sta zagotovo res nekaj, kar se ne da opisat z besedami.
Fanta, ki krasila decembrski del našega prečudovitega koledarja.

Res je bil to za mene res poseben moment, saj sem bila verjetno ena redkih, ki sem vedela kaj pomeni ta prihod zanj.
Res mi je bilo v ponos. In hvala, res hvala za to.

Tekma se konča. Dekline pripeljemo do konca še eno hladno tekmo, kjer ugotavljamo katera je bolj zmrznjena in katera se bo bolj pritoževala nad mrazom.
Zapojemo Lojziju, potem pa čakamo in čakamo.

Objamemo, počvekamo, se nasmejemo. Pojemo. Saj kaj druga tak ne znamo.
Vesela sem tudi našega Mateja. Čeprav je že leta na drugih poljih, je še vedno naš in zmeraj bo eden od nas. Radi ga imamo in zelo ga spoštujemo. In predvsem vedno pokaže tisto, kar nas vedno osreči. Preprost, dostopen in zmeraj prijazen. Lepo je, ker je še vedno v naši ligi in se srečujemo po vseh skupnih tekmah.

Čas mineva. Nikogar ni več nikjer. Verjetno še pridejo zadaj, a premrzlo je za nove podvige.
Poslovimo se in odhitimo vsak v svoj dom.
Ko stopim v dvigalo mi je jasno, da je za nami res zadnja tekma leta doma.

Na stadionu sem naredila dve slikici. Po moje. Kot zmeraj. Da se spomnim. Da ne pozabim. Da se nasmehnem. S tistim rdečim noskom. Da vem kako sem srečna. Premražena, zahtevna. A srečna.
Včasih se mi zdi da se ene tekme v mrazu nikoli ne končajo. Ta je minila več kot preveč prehitro.

Pregledala sem fotografije. Prepričana sem bila, da jih bo tokrat manj. Pa sem našla še eno res posrečeno. Za enega prav posebnega v naši ekipi.

Vedno kako dobim na svoj račun. Zaradi tega je tudi tako poseben. Že leta me spravlja v smeh. Včasih mi je še kaj zapel. To rada znam vrnit. In predvsem zmeraj pride prvi. Prav zaradi tega ima moje veliko spoštovanje. In ne glede na to, da so se stvari spremenile, je še zmeraj tisti, ki vem, da se bo ob fotografiji, ko jo bo videl zagotovo tako iskreno nasmejal, kot sem se sama.

Prijeten večer je za nami. In ne znam si predstavljat da bi bil lahko še bolj čudovit.
Hvala za nove tri, hvala za aplavz po stadionu in hvala, ker s ponosom nosite vijoličasti dres.
Hvala, Dom prvakov. Pogrešala te bom. Tvoje največje srce na svetu.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*