Ko sem se zjutraj zbudila in vedela, da me na ta vijol’čni dan Gorica ne bo videla, me je stisnilo pri srcu. Na dan tekme je namreč zmeraj zelo težko.
Čeprav sem se, da ne grem na tekmo, odločila že takoj po žrebu. Vedela sem preprosto, da je moja naloga, da ostanem doma.
In ko sem pred dnevi dobila vabilo profesorja, da pridem na SEŠ poslušat zgodbo o otrocih holokavsta, sem vedela, da je odločitev popolnoma pravilna.
In tako sem se opremila s čokoladnimi rozinami in Coca-colo.
Mejo je bil tako navdušen, da sva doma, da je najprej zavzel edini stol, ki je moj, pa ponavadi ni moj, potem pa se je čaga lahko začela še dodatna. Mejo je namreč imel svojo nogometno tekmo, ki je trajala kar nekaj časa.
Vmes v Novi Gorici…
Pogled na postavo…ste tudi vi obnemeli? No, jaz sem bila čisto šokirana. In ja, pričakovala sem nepričakovano. In to tudi dobila.
Kaj rečt po tej deževni tekmi?
Dobro se je končalo.
Dva polčasa, dve različni zgodbi.
Prvi je bil res za mene zgodba zase. In naše vodstvo več kot zasluženo.
Težko je v takem igrat, bila pa sem vesela, ker so se fantje tako dobro skupaj spravili, tako dobro sodelovali in predvsem mi je bilo všeč, da so se na igrišče vrnili obrazi, ki ji imam tako zelo rada in spoštujem. Mogoče se mi je to zdelo predvsem fajn, ker sem vedela, da bodo ti fantje, ki so jih nekateri že davno odpisali, pokazali kaj pomeni znanje, izkušnje in predvsem moč. Ponosna.
Drugi polčas. Zgornje vrstice bi skopirala najraje. Ker sem bila še vedno tako vesela za te fante, da so dobili priliki na tekmi, ki je za mene še zmeraj bistvenega pomena. In predvsem, da so to fantje, ki niso neki drugo razredniki, ampak fantje, ki imajo znanja za par let knjig in izkušenj.
In potem je sledilo izenačenje. Ta gol je bil dejansko zaslužen, če si priznate ali ne.
Vse ostalo je bilo…gledano skozi moje oči…bolj težko kot lahko.
A brez njega bi bil rezultat, ta remi, lahko vse prej kot to.
Dame, drage moje zlate navijačice, in gospodje, spoštovani čudoviti navijači, Matko Obradović.
Če kdo, ga bodo goriški igralci nedvomno sanjali. Neso je vse, kar je lahko nesel. Stal je, kjer ga noben ni pričakoval in odigral je eno vrhunsko tekmo. Ste ga tudi vi že naganjali, ga žalili in poniževali? Ste govorili preko njega in ga imeli za vse, kar si ni zaslužil? Prepričana sem, da vas je bilo takih veliko. Danes vas je vse utišal. Meni pa se je tako zelo smejalo.
Da je Matko res car, kljub temu, da brani tako zelo (pre)malo, je danes dokazal vsem. In če kaj, ga lahko upravičeno imenujem »junak tekme.« In mu pojem hvalnice, kajti brez njega, bi bila lahko zgodba tega večera popolnoma drugačna.
Morda je kdo zaspal, on pa je zbrano in predvsem zelo suvereno tekmo odpeljal do konca. Bravo Matko, ponosna sem in veselim se tvojih novih tekem, ker si po tej tekmi to zagotovo zelo zaslužiš.
Morda se za to mora zahvalit komu, ki mu je bilo danes težje kot ponavadi, mogoče komu, ki se je morda nekje izgubil, morda komu, ki je želel za odtenek preveč.
Bila je to težka tekma. In tudi zdaj, ko sedim tukaj na toplem in na okenske police tolče dež, me še vedno pot odpelje tja…v Gorico. Zdaj bi verjetno še stala pred busom, ne glede na dež, da objamem fante. In jim ponosno stisnem roko. A naj bodo moje besede, da bo na povratni tekmi noro in zmagovalno, predvsem ena motivacija. Že za soboto. Ko spet srečamo isto ekipo. Pa še naslednjo sredo v pokalu in ja, pa se spisek nadaljuje.
Danes, ko smo po predavanju sedeli v kafiču nasproti šole, je bila gospa natakarica navijačica. Ki me je prepoznala. In potem gre mimo en fant, in ga vpraša, kdaj bo tekma. Pa ko jaz povem, jo drugi vprašajo, zakaj ni kar mene vprašala. In jim odgovori, da ni navajena, da sem na dan tekme doma, ampak da sem tam.
To je tak, ko nimam vijol’čnih cot, pa me ljudje na cesti ne najdejo. 🙂
In tako, na ta sredin večer…se zahvaljujem fantom. Ker so zdržali. Ker ta remi je čisto super. In vemo, da je do polfinala še dolga, a zahtevna pot, a se je ne bomo ustrašili in preprosto šli brezkompromisno v boj.
In če kaj, je bila današnja tekma dokaz, koliko kvalitetnih igralcev imamo, kako dobri so, kako neverjetni so posamezniki in kako velika in vrhunska je naša »rezervna« klop.
Mi nimamo rezervne klopi. Preprosto imamo igralce, na katere smo lahko iz globin srca ponosni. Ker so naši in ker jim je mar.
Tako da se v soboto spet objamemo. In se zahvalimo. Zaploskamo. In kaj češ lepšega. V naslednjih tednih bomo dosti v Ljudskem vrtu. In ja, to mi je všeč. 🙂
Ponosna, direkt iz računalniškega stola.
Malo drugače.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić