Vsi vedo, da me je pot v nogomet zanesla čisto slučajno. Nikoli si nisem mislila, da bo nogomet postal številka ena pri mojih ljubeznih. In da ko človek išče v življenju strast in jo najde v moškem športu – skoraj nepredstavljivo.
Vedno bijem bitko z moškimi na tekmah, s prijateljicami, ki jim je nogomet tuj, z mamo, ki me večno sprašuje če res moram it na drugi del države in navijat za nogometaše. Še najmanj pa je ljudem jasno, da nas je tam max 10, če se gre za Novo Gorico, parkratnik je, če se gre za koprsko gostovanje.
Ve se, da do Ljubljane še vozimo, Kranj, Koper in Gorica pa so že neka nova zgodba.
Večna vprašanja o tem zakaj ravno to…ne, nimam odgovora. Ne, ne me spraševat zakaj imam to rada tako kot imam.
A nekaj odgovorov sem v zadnjih dneh vendarle našla…
Nogomet imam rada:
– v prvi vrsti zaradi prijateljev, ki jih vedno tam srečam, ki mislimo enako,
– zaradi mojih vijolčnih fantov, ki so fantje brez primere. Za njimi stojim v dobrem in slabem, rada jih imam ne glede na to ali zgubijo ali zmagujejo. Ker so fantje izven igrišča in ker razumejo zakaj imajo navijače;
– ker ga ženske v osnovi ne razumemo,
– zaradi vzdušja, ki ga pričara cel stadion, tudi če je na pol prazen,
– ker potovanja po državi ne prinašajo samo tekem, ampak tudi spoznanja o kraju, ljudeh, tudi hrani in še čem,
– ker kljub različnim mnenjem, se imamo na koncu vendarle vsi radi,
– ker nas ne razumejo pa tako ali tako ne tisti, ki nas nočejo razumet…
– ker pride v kri in tam tudi ostane,
– in ker eni rabijo rdeče preproge, jaz pa južno ploščad, Ljudski vrt. To je moj dom.
Nikoli nisem rekla, da me mora kdo v tem podpirat in razumet. Konec koncev me ljudje poznajo po tem, da je moje življenje vijolčne barve, vse se vedno obrne proti smeri nogomet. Da poznam igrišče, hojo igralcev, njihove odzive in vem, kaj lahko od njih pričakujem.
Sem punca, ki je toliko zanesljiva, da bodo vedno promovirani in da bom promotorka mariborskega nogometa.
Hvaležna sem vsem tistih, ki pravkar prebirate te vrstice, ker to pomeni, da vas zanima, kaj se dogaja. Še naprej bom ustvarjala preteklost mojih tekem in prihodnost uspehov meni ljubega kluba.
Lahko me sodi kdorkoli želi….eni znajo kuhat, prodajat rože…jaz pa vem kdo je najboljši od dobrega…in samo jaz vem kam spadam in da ne znam samo uspešno in zanesljivo tolčt po tipkovnici, ampak vem kje bom 7.aprila, kaj pričakovati in da ne glede na to kaj bo 20.5.2012…jasno je eno…jaz imam svoje heroje, zaradi katerih imam sivino v laseh in nasmeh v očeh…
Foto: Dejan Laketić