Pikapolonica

Dopoldan NK Kairos trening. V Bistrici ob Dravi so se nadobudni fantje in dekle zbrali, da malo premaknejo svoje telo in da se še mi, navijači, skupaj z njimi nasmejemo do solz.

Kosilo.
Pol pa v Brunšvik. Počasi. Nedeljsko. Imamo čas.
Pred nami je namreč tam samo par igralcev in klubsko vodstvo. No, še to ne. Da smo bili res prehitri, je dejstvo, da je za nami prišel še glavni trener.

Vprašamo po kavici in prijazna gospa nam ustreže. Počutimo se prijetno, sonček je fajn, vidimo da gremo lahko na tribuno, uživamo, čvekamo in se počasi odpravimo na tribuno.

Pobiranje vstopnine me spomni na pesem Zorana Predina, ki pa delno je za ženske, delno ni. No tu me spomni še na eno drugo njegovo pesem.
Na tribuni so potem aktualne druge pesmi, druge zgodbe.

In nič kriva. Pikapolonica.
Neverjetno, kako znajo bit ljudje sami sebi nekaj med Hangover in Ne joči Ančica. Čisto zares to zdaj.

Na tekme b ekipe hodim manj kot bi si želela, a vendarle premalo na gostovanja, da bi resnično razumela. Saj razumem, da sem tudi jaz mestni »seljak,« samo da pa si »seljak« brez kulture, to pa je tudi že nekaj pod nivo vsakega posameznika.
Razumem, da si car, ker si tam doma. Razumem tudi, da si car, ker tvoji igralci trenirajo dvakrat na teden, medtem ko jim nasproti stojijo, pardon, jih razbijajo, igralci, ki trenirajo dvakrat na dan.

Ampak.
Ali ni to odločitev?
Ali ni to možnost, ki si jo je vsak sam izbral?

In dejansko ne moreš zmagat te bitke.
V bitko so šli z mano. Nič nisem več kot oni, še dosti manj, saj sem vendarle ženska. NK Maribor kapo imam na glavi, tako da naj pika poka meni prinese srečo, ker je bom več rabila kot oni. In da to še ni dovolj, si dovolijo mi blatit klub, ki mi je najljubši na planetu. In oba sta v svojih ligah prva.

Pa sem obljubila, da se ne bom kregala. Sem si pa par komadov zapela.

Najbolj mi je bilo všeč, da sem ob liziki, zapela Natalijino liziko. Fajn je bilo. Pa kdo poje, zlo ne misli. In res nisem mislila. Nisem prišla na tekmo, da se tam izpostavljam. Smejem pa. In smeha ni manjkalo.

Fantje so zmagali. Ja, tisti, ki meljejo ligo. Ker lahko, ker garajo, ker si zaslužijo in predvsem, ker zmorejo.
Aleksander, povratnik, je dal prvega, pol pa so Rok, Anel in Luka dodali še vsak svojega.
Samo za info: Anel jih je do zdaj dal sam 15!!!!
In se je končalo.

Mitja, Tedi in moja malenkost.
Pa prijatelji iz Gorenjske. In ena mojih zlatih mam, ki nas je obiskala. Že dve leti je nisem videla. Snidenje je bilo res čudovito.

Po tekmi smo se malo še ustavili, da kako rečemo, se nasmejemo. Čestitamo in se zahvalimo.
Tudi če po šipah trkamo, samo da se imamo lepo in smo skupaj.
Teh nepopisno lepih, čudovitih trenutkov nam nihče ne more vzet.

Hvala B ekipa, da melješ in jih boš kmalu tudi zmlela, in hvala A ekipa, ker si spet prva. Tja, kamor spadaš, ker to je edino pravo mesto za obe ekipi.

Zaradi garanja, zaradi dela, zaradi žrtvovanja, zaradi vsega, kar smo prestali samo v novi sezoni. In predvsem zato, ker za vsemi temi fanti stoji publika, ki pride mogoče na tekmo dve uri prej, al pa 15 minut. Da zaploska, da pozdravi, predvsem pa zato, da je ponosna. Kako ne bi bili. Če pa vedno znova pokažejo, da ne rabijo govorit. Ker nimajo časa. Oni delajo, jaz pa tipkam. Da vam povem…da je včasih vredno it malo od doma. Na nedeljo v sončku. Za tisto ljubezen nogometne narave, ki je vredna več in predvsem premaga vse ovire.

Nekega dne bodo to še fantje, ki bodo imeli na dresih grbe velikih klubov.
Meljite!

Rada vas ima.
MalaMo. :*