Daš kar imaš

Tekme z Gorico so mi zmeraj nekaj posebnega. Ni važno kakšnega namena. Točke, pokal, superpokal, vseeno mi je. Všeč so mi. Rada imam to ekipo. Ne me vprašat zakaj, ker tak nimam odgovora na to. Preprosto sem se pri njih vedno počutila prijetno in tekme z njimi mi nikoli niso bile neka kritična točka.

Tu pa tam se igralci med sabo malo zbockajo, se potiskajo, drese vlečejo, drugače pa ni panike. Baje niti kartona ni bilo na minuli tekmi. 14 krog je z naše strani končan.
Uspešno.

Marko je po Dejanovi podaji zadel edini gol na tekmi.
Zmagali smo.

A bolj kot tekma, šteje prijetno druženje, zgodbe, smehi. In obljuba.
Ne, ne bomo se kregali z navijači na tekmi, ne bomo grozili sodnikom na tekmi, ne bomo žalili nikogar in predvsem se bomo na tekmi obnašali kot se spodobi.

Glede na to da so naši igralci spet kazali rdeče kartone proti vsem vrstam takšnega ali drugačnega nasilja, so eni te kartone hitro pozabili, in to med publiko, je pa res pohvalno, kak se da tekmo speljat brez da ne bi komu grozili, komu kaj v glavo zmetali ali poškodovali sebe ali prijatelja na tribuni. Če kaj, pa ploskam temu na minuli tekmi.

Ni kaj dosti govorit o njej.

Meni je bila všeč. Igra fajn, fajn za gledat, ni bilo neki pretresov, mogoče sem se malo bala, da bi kakega bednega fasali, kar ne bi bilo nič neobičajnega, drugače pa občutek, da bomo zmagali, vseeno je prevladal in smo tekmo res mirno odpeljali do konca. Ne vsi. Eni bi sodniku zavili vrat, meni pa gospod in vsi njegovi nešteti pomočniki, ki ne veš zakaj so tam, ali še bolj pomembno, niti sami ne vedo zakaj imajo določene pripomočke, niso zdeli nič sporni.

Če moram komu danes ploskat, je on. Poznate me. On me pozna. Njegova družina me pozna. In ko sem prebrala, kot vsi vi, da se je vrnil, sem kričala od veselja. Minulo tekmo se je ogreval z rezervisti. A na koncu vseeno stopil s prvimi 11-timi. Nesrečno se je namreč poškodoval Dare in vskočil je Dejan.

Tekmo je odigral na visokem nivoju, predvsem pa je utišal kritike, ki so ga že davno odpisali. Če ste ga dobro pogledali, ste bili prepričani, da je nekdo zamenjal vremensko napoved. On je bil namreč videt, kot da ga je dobila nevihta. In zagotovo na igrišču pokazal, da je več kot upravičeno prišel spet domov. Zmagovat.

Ko se je tekma končala in so šampioni pozdravili publiko, sem ju zagledala. Čisto zadnja sta šla. Ujela sem trenutek ali dva. Ker se mi je zdelo prav, da vidijo tudi drugi. To spoštovanje, to ljubezen. Brazilec in Hrvat. Z istim imenovalnikom. Slovenca. Prijatelja. Soigralca.

Dva nogometaša, ki sta, z globokim spoštovanjem do celotne ekipe od prvega do zadnjega, dva, ki sta z nami dala toliko zgodb, kot še številni nogometaši, ki sem jim posvetila svoje bloge. Z razlogom in z veliko ljubezni. In če kaj, bi danes rada to goriško zmago posvetila njima. Ne, ker sem to mogoče želela, preprosto zdaj to čutim. Ko sem šla skozi vse fotografije minule tekme, in videla to, sem se zavedala, da res preprosto daš to kar imaš.

Številni nogometaši so me z leti naučili prav to. Vsak ti da to kar ima. Izven igrišča so vsi samo preprosti fantje, ki te pozdravijo, objamejo, te spoštujejo, cenijo, ker si njihov navijač. Podpisujejo na vse kar si zmislimo. In ko dobi prijateljica podpis na telefon, se tudi jaz spomnim na podpis fanta, ki se mi je pred več kot 4 leti in pol podpisal na vabilo za poroko. In ja, hvaležna sem, ker sta me minuli večer Dejan in Marcos spomnila o nepopisnem prijateljstvu.

Ki je, če je pravo, zmeraj nekje. In sta me spomnila, koliko njunih skupnih slik sem delila po spletu. In kako zelo pomembna sta za mene. Oba. Pa ne me ne narobe razumet. Da ne bi koga spet ven po pomoti vrgla. Moji obrazi so moji obrazi. In hvaležna sem za vsakega, ki podpiše za naš klub, ker je zagotovo nekaj posebnega.

Tudi če je Severinin Mili moj.
Tolikokrat me sprašujejo zakaj ves ta mraz, pa ta fuzbal, pa ta strast, pa kaj ti je tega treba. Pa tipkaš to več ur, pa fotografije pa vse to. Pa kaj te še zdaj neka stran, pa to tvoje delo. Pa če bi vedeli, da je to v prvi vrsti za mene in v drugi da nekje zapišem, povem. Kaj čutim, kaj si mislim. V kaj verjamem, kaj mi daje moč, kaj mi rešuje včasih kako temno misel.
Utrinki vijolice so nekaj drugačnega. Ne tipkam, da bi mi kdo to plačal, ne pišem pet stavkov na petih straneh, da bom imela članek, s katerega se bo smejala cela država, ne pišem misli drugih ljudi, predvsem pa ne kopiram nikogar.

Ta unikatnost bo en dan koga razžrla, mene pa dviguje in mi daje moč. In če kaj, so moja terapija zmeraj tipke. Zmeraj bodo. Imam svoj dar in ponosna sem nanj.

Kot sem na svojo ekipo, ki je nove tri pustila doma. In včasih se za to premalo zahvalim, kot da imam premalo in premalo dam.

In ob koncu bi vam samo rada rekla, da se veselim avgusta drugo leto. Ko veste kaj bo. Le čakam še, kak teden, dva, da vam uradno povem…kdaj gremo nazaj šestič. Ker nismo kot drugi, ker nismo takšni, kot bi radi da bi bili. In preprosto, ker se po tekmi dobimo pri ograji in se smejimo. Premraženi, včasih tečni, kritični in žalostni. A na koncu se skupaj nasmejemo. In nogometaši nam vedno znova pokažejo odgovor na naše tihe misli o tem…če daš kaj si in kaj imaš?
Rada vas ima.
MalaMo. :*