Včerajšnji popoldan.
Organizacijski odbor PikMika sede in odloči.
Noter bomo.
Par minut kasneje pade dež.
Mi pa uživamo v organizaciji vsak svojega dela in si pomagamo med seboj.
Nekaj čez 16.30 Marcos Tavares stopil na oder.
Današnji blog ne bo deseti del “Dečka z ulice,” ker je povedal večino stvari, ki ste jih že prebrali v zadnjih devetih delih.
Mi je pa bilo všeč, ko je govoril o ciljih.
Da ko smo otroci, imamo neke cilje in želje.
Ki zaradi nekih ljudi, situacij, postanejo oddaljeni.
Govoril je o tem, kako je tudi sam izgubil svojo pot do cilja.
In ga s pomočjo Jezusa Kristusa tudi našel.
Iskal je božje kraljestvo, ki mu je pomagala pri sreči in ciljih.
Pravi, da je našel pravičnost, da je prišel na pravo pot.
Da je profesionalec in srečen zaradi tega kar ima.
In če sem iskrena…kadarkoli omeni naš klub…dobim cmok v grlu.
Veste kak on ponosno govori o Sloveniji, o nogometu, kako s ponosom razlaga o naslovih prvaka, o tem kaj vse je dosegel v Sloveniji.
To ne morem in ne znam napisat.
Zato vas vabim, da se nam pridružite na naslednjem pikmiku.
Jedli smo vrhunsko, vse je bilo čudovito.
Še slavljenko smo imeli med otroci, ki je pihala zadnjo svečko pred odhodom v šolo.
Dež je prinesel sonček, čudovite ljudi, prava prijateljstva in predvsem veliko ljubezni, medsebojnega sodelovanja, spoštovanja.
Prijatelje, brate v veri.
Prinesel nam je včerajšnji dan preizkušnjo, ki smo jo vrhunsko prestali in zmagali.
Hvala za krasen dan.
Hvala, ker ste.
Veselim se vseh vas, ki še pridete, da boste te besede lahko dojeli, razumeli.
Ni isto brez vas in veselim se trenutka, ko boste z nami.
Termin je seveda odvisen od nogometnih tekem, tako da…spremljajte nas.
Se beremo zelo kmalu.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić