Smo šli na rokomet danes v Dvorano Tabor.
Ne bom kaj dosti pisala o tem, več bo fotografij kot teksta.
Prvič polčas je bil soliden.
V drugem so rokometaši mariborskega kluba zaspali, pozabili igrat, al pa preprosto izgubili misel o ne predaji.
Zdelo se je, da zadnjih dvajset minut igrajo samo rokometaši iz Celja, ki so imeli bučno podporo, ki na mojo glavo zagotovo ni vplivala blagodejno, sem pa jim pripravljena napisat kakšen verz ali dva, ker njihovo enolično navijanje z vuvuzelami (al kaj pač tak močno cvili) zveni zelo grozljivo. Huda konkurenca njihovim največjim rivalom iz Velenja.
Naši igralci so imeli danes težave v vseh elementih igre, vse je šlo mimo, nasprotnikov vratar je bil razred zase na tej tekmi, naš maestro Urh pa je bil danes čisto brez moči.
A kaj bi obsojala, kritizirala.
Saj je samo ena res slaba tekma, en res katastrofalni večer.
Vsi smo se nekaj naučili, vsi obmolknili, na trenutke kričali in bili razočarali.
Hrvaški sodnici sta si naredili svoj red in ga dobili. Kartonov in izključitev ni manjkalo, je bilo pa to del vseeno enega zelo pestrega večera.
Res si nismo želeli poraza 18:34, videt je grozljiv, a žal je vsem danes zmanjkalo malo več moči, malo več energije, malo več poguma.
Vsi kdaj pademo, a važno je da se poberemo.
Vsi kdaj imamo slab dan, a to ne pomeni, da bo vsak dan slab.
In vsi smo samo ljudje in da se imamo radi, se spoštujemo in cenimo, je naš cilj in želja.
Naši rokometaši so danes pozabili, a se bodo kmalu vrnili s čudovitimi trenutki in zmagami.
Ne bomo jokali za tem porazom.
Jutri je nov dan.
V soboto je derbi dan.
Vse je v luftu in vprašanje je kako je z našo udeležbo tam.
V vsakem primeru bomo z ramo ob rami. Daleč, blizu. Vseeno. Če ne na tekmi, pa po njej pred stadionom. Tako kot na bom namenjeno, tako se bo tudi zgodilo.
Po tekmi ko sva se vračala iz peš poti iz rokometa, sva se ustavila pri najbolj vijolčni izložbi na svetu.
Če imate možnost, se ustavite na Slovenski ulici in si poglejte prečudovito izložbo Radia City.
Jaz sem se želela slikat s svojimi, pa čeprav so samo iz kartona. Med njimi je tudi Agim. Pogrešan. In manjkal bo tudi to soboto. Zagotovo.
A življenje gre naprej in vse kar se mora zgodit se bo zgodilo, vse analize bodo analizirane, vse številke združene, vse poti urejene, vse zmage dobljene.
Sezona se bo končala točno tako, kot se mora.
Tako za rokometaše, kot za nogometaše.
In pred nami so leta veselja, vijolčne ljubezni in predvsem druženja, objemov, prijateljskih besed, krasnih fotografij, spominov.
Veliko bomo še skupaj in veselim vseh vas, ki boste z mano, vseh športnikov, s katerimi bom lahko delila to veselje.
Rada vas imam srčno in ponosna, da ste z mano.
Ni nam vedno lahko; jočemo, kričimo, a se veliko smejemo.
In dokler smo skupaj je vse lažje.
V mojem mestu nosite posebno mesto. V zmagah in porazih, moji ste in tega mi nihče ne more vzet.
Lep bo dan, ko se znova srečamo.
Do takrat pazite nase, ljubite bližnje kot sebe in če imate čas, pridite v petek ob 19.30 v MiKairos. Vesela vas bom.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić