Gol je bil dovolj

Hvala Nemčija, hvala Portugalska. Bil je to krasen večer. Poln norih zgodb, lepega navijaškega vzdušja in bil je to večer, kjer se je še enkrat znova dokazalo, da je fuzbal pač šport kjer zmagujejo Nemci.

Stožice so gostile finale prvenstva do 21 let in mi smo bili polek.

Na tribuni, na katero verjetno nikoli več ne bomo sedli, na tribuni, kjer smo se prijatelji prostovoljskega centra skupaj sedli (a narazen), da navijamo za vse.

Navijamo za fuzbal, za gole, za vzdušje, za smeh, navijamo za dobro tekmo, za dobre akcije. Trepetali smo z enimi in drugimi in poslušali zvoke razočaranih in krike zmagovalcev.

Bilo je kot v nekem drugem svetu. Na finalu smo bili in uživali v krasni predstavi v slovenski prestolnici in bili med ljudmi, ki preprosto obožujejo nogomet.

Lepo je bilo. Res je bilo lepo gledat te mlade fante, ki so se borili, garali. Tudi tisti na tribuni so bili videti kot da z njimi igrajo.

Energija je bila na vrhuncu.

In potem so Nemci zadeli. In zmagali.

Kdorkoli bi zmagal, bi mu to zmago iz srca privoščila. Turnir je bil v dveh delih in res je bilo videti po predtekmovanju, da Portugalci edini izrazito štrlijo ven iz povprečja.

A na koncu se je pokazalo kaj pomenijo individualne kvalitete in kaj pomeni celota, ko pride do finala. Fuzbal ne izbira dolgo. Fuzbal preprosto izbere.

Mogoče kanček več sreče, znanja, a hkrati tako popolnoma zasluženo, so Nemci osvoji ta pokal, ki je v živo videti res izjemno lepo. Pokal, ki jih pelje v svet. Da zablestijo, da zažarijo.

Videli smo imena o katerih bo govoril ves svet in videli smo solze, ob katerih utihneš sam. Videli smo moč vojske, videli smo padec bolečine.
Ko daješ vse, a to včasih ni dovolj.

Na eni strani srečne Nemce, na drugi strani hrabre Portugalce, ki jih navijači niso zapustili niti takrat, ko jih je življenje najbolj zabolelo.

Trenutek.

Ostane trenutek, ko se zaveš, da je dovolj samo en pravi udarec. Samo za hip izgubiš fokus, za trenutek noga ni pravilno postavljena, roka gre v napačno smer. Dovolj je. Za srečo, a tudi za jezo, strah in bolečino.

To prvenstvo me je naučilo, da nič ni tak kot je videt na prvi pogled. Naučilo me je, da moram gledat široko, naučilo me je, da en trenutek pomeni lahko za nekoga večnost.

Izločilni boji so mi pokazali, da ne verjemi statistikam (to bi lahko še s faksa vedela, ampak kdo bi vedel), hkrati pa so mi pokazali, da sledi svojemu srcu. Ker samo srce res ve.

Ko je padel zastor zadnje tekme, sem iskala prave utrinke tekme, da bi ujela nekaj, kar ne vidi vsak, pa sem ugotovila, da vsake oči vidijo točno to kar želijo videti.

Špalir za sodnike, špalir za poražence. Skok v vesolje zmagovalca. Medalje so podeljene, pokal je blizu navijačev, dresi letijo, majčke letijo.

Hvala. Danke. Köszönöm.

Nasmehi in hudomušni pogledi na izjavah. Takoj po tekmi. Sprehod po stadionu. Aplavz za šampione.

Ki niso bili edini, ki so ta večer dobili prav to. Tudi zaključna slovesnost in mi, prostovoljci.

Na velikem zaslonu so se zahvalili tudi nam. Hvala vam, ker smo lahko doživeli tako izjemno in krasno izkušnjo.

Hvala za vsa nova poznanstva in hvala za spomine.

Res je bilo lepo. In čar vsega je v tem, da daješ nekaj s svojim znanjem za tisto, kar preprosto res obožuješ. Nogomet. Fuzbal.

Ne trudim se več, da bi me kdo razumel pravzaprav. Ker je dovolj, da to razumem jaz.

Noč je bila kratka, pica na počivališču še enkrat znova dobra, čeprav je tokrat trajalo zaradi gužve. Ko je včeraj postal danes in danes nekdo prav poseben praznuje.

Nekdo, ki bi mu dala več kot imam, ker bi to tudi on naredil za mene. Tedi, egészég.

Tako, zmagovalci smo na koncu pravzaprav vsi. Ker je zmagovalec vsak, ki je dal vse kar je zmogel in mogel dati. Čestitke za organizacijo vsem mestom na Madžarskem kot v Sloveniji. Čestitke za krasne tekme in nepozabne trenutke, ki jih bomo v življenju nosili za zmeraj.

Bila je tekma, kot je še ni bilo. Bila je tekma, kot je verjetno nikoli več ne bo. In bila je tekma, na kateri smo bili tudi mi. Med 4883 ljudmi.

In samo en gol je bil dovolj, da so stopili na prestol svoj.

Poklon in búcsú.

Rada vas ima.
Itt megy malo drugače.
MalaMo. :*