Prigarano v finale pokala

Sem pa po 1:0 pričakovala izenačenje, a tudi podaljške.

A vse bi lahko bilo popolnoma drugače.

Zavrč je bil res žilav nasprotnik, ki se je neverjetno boril za vsako žogo in se ni predal.

Dokler se ni končal redni del.

Tam se je videlo, da bodo prvaki naredili razliko.

Svoje sta dodala tudi rezervista, ki sta bila na igrišču zelo aktivna.

V osnovi bodo vsi videli 5:1 in rekli, da nam ni bilo hudega.

A vse bi se lahko obrnilo v sekundi in izgubili bi lahko tako hitro, kot smo zmagali.

Zelo živčna tekma, kjer priložnosti na obeh straneh ni manjkalo.

Tekmo bi lahko odločili že v rednem delu, a žoga ni šla v mrežo.

Prebrala sem, čisto mimo grede, da smo zmagali, ker so imeli del tekme Zavrčani igralca manj.

Daleč od resnice, saj si je fant oba kartona zelo zaslužil in sodnik ni sodil pristransko.

Težka tekma, kjer nam je večji del sijalo sonce, a ko je končno zašlo, so padali tudi goli.

V rednem delu sta Mendy in Santi dala svoj del, v podaljšku še enega Santi in dva Milivoje.

Publika je ogromno žvižgala, igralci pa še veliko več podajali žogo vratarju.

Da je to finale prigarano, je več kot resnično dejstvo.

Odpor tekmeca se je strl šele v podaljških, kjer gosti res več niso mogli praktično nič. Bili so vidno utrujeni in pripravljeni le na 90 minut.

Zahtevna tekma, kjer je marsikomu pogled zašel tudi na vip tribuno, saj so na njej sedeli vrhunski nogometaši. Vsak s svojim razlogom. Sem videla otroke, ki so noreli z avtogrami. Čudovito je bilo to videt. 

Vesela sem tega finala.

Bolj kot znam opisat, bolj kot to čutim v prsih.

Tako zelo sem si ga želela, tako zelo ga potrebujemo vsi.

Vem, da bo finale s Celjani šele zahtevno, a dejansko me ni več strah.

Prepričana sem, da je bila ta tekma, tako težka kot je bila, velika lekcija za vse nas.

Bila je tako na meji vsega in vse bi se lahko popolnoma obrnilo na glavo.

Eni so jo dejansko nekje pozabili in kmalu bi kakšen junak lahko postal tudi bedak.

Da je meja kratka in da zahtevna publika zahteva več kot dobrih 15 minut v podaljških, je jasno.

Res neverjetnih minut je bilo danes bolj kot ne malo, je pa Zavrč pokazal, da je važna vsaka žoga, vsaka podaja in vsak igralec. Da ni razlik in da je treba delovat kot ekipa. Tudi če lufta sfali.

In če smo pošteni…se vam je danes kolcalo po kom? Ste pogrešali kakšen obraz? Bi danes želeli še koga, ki ga ni bilo?

Jaz zagotovo vsaj enega. Čeprav ni bil samo eden, eden pa je občutno manjkal.

A ker bom ob koncu te tekme spet iskala pluse…bom rekla…čestitke novinci, Vrhunsko. 

In dobrodošel nazaj, Santi. Resnično vesela in ponosna.

Eni pa bi morali počasi rečt papa…ker bi bilo boljše za vse. 

A bo čas naredil svoje, vsi bomo svoje odpeli, priredili kakšno pesem, se srečali v finalu in bili srečni.

Hvala, ker ste nam priborili majski večer v Kopru, hvala, ker vem da dobro veste za vojsko za vami. Hvala, ker ste.

In hvala, ker vam je bilo mar.

Hvala, ker smo skoraj na tabletah, a vedno poskrbite, da je meja vseeno večja.

Hvala, ker vam lahko vseeno ponosno ploskam.

Najbolj pa sem vam hvaležna, da me zmeraj znova naučite.

Naučite toliko. Toliko mi dajo vaša dejanja. Tako dobro je vedet, da smo vsi samo ljudje.

Hvala, ker postajam boljši človek.

Še vedno se jezim na tribuni in še vedno mi ni vseeno.

A ko ste nas videli po tv smo na pune debatirali, po koncu tekme pa sva z Adrijano celo plesali.

Še dobro da niste slišali aktualnih pesmi med tekmo. Ko nam namreč gre najbolj hudo, si jaz začnem pet. Saj ne znam, samo vedno kdo z mano na koncu zapoje. 🙂

Lepo je bilo videt toliko otrok na tekmi, a završki boben…jao ej. Vuvuzele smo prepovedali, zakaj ne prepovemo še kakšnega drugega zvočnega efekta. 

Misija finale pokala je izpolnjena, pred nami so zahtevni tedni do naslova prvaka.

Pred dnevi me je g. na razgovoru ob koncu razgovora vprašal najbolj pomembno vprašanje te pomladi, ki ima odgovor: Bomo prvaki? Seveda bomo. Če kdo dvomi in si ne želi…ima v osnovi problem.

A naj vam ne bo problem, če se to dejansko ne bo zgodilo.

Danes sem na fb zidu objavila link do bloga starega točno leto dni. Če ga še niste prebrali, vam predlagam, da to storite. Nosi naslov “Pričakovanja.” In bodite prepričani, da se boste našli v tistem blogu. Bolj, kot si mislite in zagotovo manj, kot priznate sami sebi.

Po tem težkem večeru, kjer smo ob zamujenih priložnostih kričali, smo objeli zlatega kapetana, pozdravite še čudovite družine nogometašev in ja…čas je bilo za kratko pot domov.

Malo sem pozna, ker se je Mejo odločil, da bi imel private party. 

A naša čaga se nadaljuje že to nedeljo. Oblečite bunde, današnje sonce se poslavlja.

In ker vem, da bo tisti moj najljubši Mačkon bral blog tam nekje v Avstriji, mu ob tej priliki pošiljam samo najine najlepše…hvala, ker si.

Se vidimo v nedeljo.

Veselim se vaše roke, objema in pozdrava.

Naj vam bo lepo.

Rada vas ima.

MalaMo. :*