Dragi moji, minuli večer je bil v vseh pogledih nekaj posebnega.
Ko sem pred tedni izvedela, da me čaka pomemben dogodek v Rimskih Toplicah in da s tem zamujam tekmo v Velenju, me je zadeva izredno razžalostila.
Ampak včerajšnji večer oz. že dan je zadevo obrnil čisto na glavo.
Že ko sem prišla na abrahama, mi je g. povedal, da me čaka velika tv in da tekme ne bom zamudila pod nobenim pogojem.
A tudi to ni bilo tak preprosto, kot se je zdelo.
Ob 17h, ko se je tekma začela, so uradno začeli prihajat gosti in zdelo se mi je skrajno nevljudno, da jih ne bi pozdravila tudi sama.
In potem stopi na “sceno” moj Tadej in mi v par minutah uredi internet na svojem telefonu in prenos tekme v živo.
Saj ne, da osebo, ki ji nogomet pomeni več kot večini od vas, to osreči bolj kot karkoli na svetu.
In medtem ko sem pozdravljala ljudi, v eni roki kozarček penine (edine te večer), v drugi telefon in tako sem preživela ves prvi polčas. Drugega pa kar ob večerji. Pred menoj predjed in telefon. Neverjeten užitek, brez pravih besed, pa je kak je.
In da stopim zdaj na tekmo.
Prva pohvala produkciji A kanala za neverjetne kadre. Vseh.
Ko si videl kapetana ali pa našega Mateja na drugi strani, je bilo videt vse res vrhunsko.
Prednost tega prenosa je bil tudi v tem, da je bil na tiho. Na koncu sem poslušala samo izjave obeh trenerjev, pa še to bi bilo boljše, da bi spustila.
Tekma je bila gledljiva, zanimiva in zelo “mesarska.”
Dva rdeča kartona na strani nasprotnikov sta samo eden od pokazateljev, da so šli nasprotniki predvsem zelo na nož, ups, noge in glave.
Zahtevna tekma, katerih gole so zapečatila Amir in dvakrat Gregor. Ste videli to veselje? Jaz bi najraje zajokala od sreče.
Med gosti so bili tudi navijači, ko so za mojim hrbtom z menoj spremljali tekmo in se veselili z menoj.
Rada bi samo rekla hvala fantje, ekipa, štab…za to zmago.
Rabili smo jo in bili smo je, ni boljše besede, potrebni. 🙂
Tekma je bila bolj kot ne enostranska in vseeno bolj težka, kot bi si kdo mislil.
Pri Rudarjih imam kar nekaj “naših” in veselim se, da se osebno srečamo spet 11. maja. 🙂
Hvala ekipa, da ste mi polepšali ta abrahamovski večer in predvsem sem vesela, da sem tekmo lahko videla kot večina od vas.
Na svoj, poseben način.
Še vedno pa ostaja dejstvo, da si eni enajstke ne zaslužijo. V obeh pomenih prebrano. Če odštejete še mojo top cifro, dobite ne enega, celo dva.
A to je zgodba za kdaj drugič.
Šteje zmaga in štejejo pike, ki jih vijolčno potrebujemo.
Čeprav mickeni na mojem ekranu ste mi dragi fantje dali toliko veselja.
Nisem vedela, da je možno tudi tak pogledat tekmo, pa vendar se je dalo in hvaležna sem. Izredno hvaležna.
Blog pišem pa vendarle zjutraj…pot domov je bila dolga in zahtevna.
Upam, da je bila navijaška in garaška (pot) včeraj predvsem srečna in nasmejana.
Verjetno si je kak navijač oddahnil, jaz pa še vedno gledam proti misiji 14, kot sem včeraj misijo nemogoče spremenila v mogoče.
Če je meni uspelo, se vse da.
Samo en pogoj je. In precej velik za ljudi brez motivacije.
To si morate preprosto želeti in ne bo težko uspeti.
Vidimo se v soboto na dvojnem programu vijolčnih zgodb.
In čeprav sem izvedela, da so moji rokometaši izgubili v Celju, je vseeno tu pohvala za borbo in željo. To se vedno ceni in slej ko prej tudi nagradi.
V čast mi je bilo včeraj spremljat to sicer bolj belo zgodbo.
In Rudarčki…ni predaje! Liga vas vseeno rabi.
Cmoka.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić