Prišli, da se še vrnemo

Pet je kazalo na uri ko sem fotografirala luno ujeto v meglico pogleda nekaj korakov do kapelice na Piramidi. Nekaj čez šesto sem iskala Ljudski vrt skozi meglice pogleda z vrha šteng Kalvarije.

Po dolgi službeni poti, sva nekaj ur kasneje pozdravila Stadion ob jezeru. In ja, res sva z veseljem prišla. Pokalna tekma nas je čakala in ne, ni bilo snega, ki se je prejšnji teden neke kazal na napovednikih.

Toplo glih ni bilo ne, samo sonček pa smo vseeno dočakali.

A to vendarle ni bilo vse. Lepo število gledalcev se je zbralo na tekmi ob treh popoldan, otroci so navijali, vzdušje je bilo pestro in prijetno, tekma pa zahtevna in zelo, zelo zanimiva.

Priložnosti so se vrstile in vijol’čna družina se je bolj nagarala, kot je videti rezultat. Priložnosti je bilo veliko, na obeh straneh. Zdelo pa se je, da bomo na prvi gol čakali do drugega polčasa, ko je Žanu končno le uspelo.

V drugem polčasu je bila slika popolnoma drugačna. Žan, Ivan in Marko so poskrbeli, da smo se suvereno uvrstili v četrtfinale pokala.

Krasna kulisa, res izjemno prijazni vsi od prvega do zadnjega. Čudovita energija. Navijači, ki so občudovali naše igralce. Res, človek uživa na takšnem srečanju.

Ob polčasu sem šla pozdravi Kapetana, ko je prišel še Kapetan in tak mi je uspelo končno. Marcos in Martin. Izjemnost ju krasi in vidi se na daleč ta njuna srčnost, nesebičnost, prijaznost, iskrenost.

Res ju je lepo gledat skupaj. Sta tako čudovita v vsej svoji podobi. In ja, uspelo mi je končno, da ju imam na eni fotografiji. No, v resnici imam tri, ker je naša izjemna fotografinja Mia poskrbela, da ne bom imela samo ene. Hvaležna. Zmeraj.

In ko je padel zastor tega krasnega srečanja, ko sva po res čudoviti in prekrasni novinarski tiskovni konferenci zapuščala stadion, sva se ustavila še na standardnem prostoru nad avtobusom. Za anale, vam povem. Za anale. Pri Marcosu so se ustavljali vsi. Stari, mladi, ni da ni. Fotografije, avtogrami. To je bilo tako lepo. Podpisoval se je na majčke, jopice, na ovitke telefonov.

Starejši par stoji nekaj metrov vstran. Seveda jim rečemo, če se bodo fotografirali. Te sreče se ne da opisat. Te energije, ta ljubezen.

Kamorkoli pride. Kjerkoli je. Pa ni edini. Spodaj pri busu je bilo šele pestro. Ko so nogometaši ven hodili.

Ampak to čudovito dejstvo je, da so naši nogometaši tako veliki vzorniki. Marcos izven igrišč. Jojo na igrišču. Nobene slabe besede ni bilo preko njega. To sem kar malo pogrešala. Ker je virtuoz nogometne žoge še zmeraj virtuoz.

In ja, ko se pomenimo, ko se nasmejimo, ko se razdelijo avtogrami je čas…

Hvala Stadion ob jezeru, hvala Knapi, hvala NK Rudar. Vaša prijaznost naj vas spremlja vse dokler se znova ne srečamo.

Bilo je lepo. Bil je res lep popoldan. Hvala, ker ste nas gostili. Vse dobro v prihodnosti in veliko zdravja vsem.

Nas pa čakajo češnjice spet čez nekaj dni. Čaka nas finiš tretjega dela sezone. Čakajo nas novi izzivi, čakajo nas stari prijatelji. Čakajo nas nove poti. Novi koraki. Čakajo nas nove zgodbe. Novi začetki.
Prihaja toliko novega.

Toliko vznemirljivega.

Tudi vijol’čna kri, a za datum bo treba počakati še nekaj dni ali tednov. Prihaja dogodek Obrazi Ludvika. Marec bo pester.

Pa še dva gostovanja do reprezentančnega premora.

Zanimivo bo.

Kot je bila ta krasna tekma. Hvala za zmago. Za lepe trenutke. Za veselje.

Hvala za čudovit dan žena. In hvala Merti, ker si z nami v novi vlogi že dve leti. Ostani sonce v vseh pogledih življenja.

Hvaležna. Za vsak trenutek, ki ostane spomin. Za zmeraj.

Dokler imam takšne spomine, sem v resnici tako zelo srečen.

Z ljubeznijo.
In dvignjeno glavo.
MalaMo. :*