Če sem v petek zamudila rokometno tekmo v Lukni, je danes pod nobenim pogojem nisem hotela zamuditi.
In sva prišla.
Malo. Kot še nekaj drugih.
Da še enkrat premagajo naši rokometaši rokometne prijatelje iz Loke Urbanscape.
Tekma je bila prijetna za oko, virtuozi pa so spet pokazali vse kar znajo.
Polčas se je končal s plus pet, tekma končala s plus šest (30:24)
Zmaga ni bila nikoli pod vprašajem, ploskala sem spet (kot) nora. 🙂
Maestro Urh spet s 17 obrambami, čeprav zadnjih par minut sploh ni v golu stal.
Med strelce se ni vpisal samo eden, ki je stopil na igrišče, pa to dejansko sploh ni pomembno, saj je vsak dal svoj delež k še eni zelo pomembni zmagi naših vijolčnih rokometašev.
Tudi tokrat je en igralec moral menjat dres (ko se trga, naj se trga).
Fajn je zmeraj znova prit v Dvorano Tabor.
Malo na ragljo “zaigrat,” iz srca zaploskat tej krasni ekipi.
Smo fejst ploskali, se dosti nasmejali, Tigrice so plesali, trenerji malo preveč noreli…
…ampak na koncu smo se vsi skupaj čisto fajn imeli.
Segli si v roke, do prihodnjič, ko upamo, da približno tako konča se.
In ko ta teden minil bo…se ne vidimo v Velenju…kjer nogometaši igrajo naslednjo prvenstveno tekmo, bom pa probala ujet v nedeljo dovolj časa, da pogledam celo tekmo in se oglasim z blogom, malo za nazaj, a vseeno iskreno kot do sedaj.
Hvala rokometnim virtuozom za krasno zmago, in predvsem to, da so dovolj hitro zmagali, da doma spremljam modre proti modrim.
Se vidimo naslednjo soboto, ko bo dvojni vijolčni program. Končno so tak zrihtali, da se ne prekrivata tekmi in bom lahko na obeh.
Se veselim iz srca.
In za konec še hvala mojemu Tadeju za novo blog grafiko pri fotografijah. “Vau, vau” zgleda in resnično sem navdušena.
Lepo je, ker vas vse imam.
Dan je lažji in nasmeh bolj iskren.
Rada vas ima.
Cmoka.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić