Lepa rokometna predstava pred končno bolj polno Dvorano Tabor se je končala res da s porazom, a je dejansko v tem večeru manj pomemben kot se zdi.
Če sem iskrena, sem res pričakovala težko tekmo in ker načeloma nam še sodniki niso naklonjeni, je potem to ena zmes dokaj jeznega in razočaranega poraza.
Vendar ta večer je zgodba čisto drugačna.
Hrvaški sodnici (če boste ju googlali, boste ugotovili, da skupaj sodita že 15 let, sta sestrični in še mamici v istem mescu in letu) sta pokazali še enkrat znova, kako imata avtoriteto od prve minute in da ko pridejo “žute” minute, igralci dobijo kazni kot po tekočem traku. Sploh tiste, ko morajo malo čičnit za dve minuti.
Krasna tekma, kjer so nasprotniki vodili tudi za šest, kjer se je zdelo, da so naši igralci vendarle malo preveč s strahospoštovanjem odšli v igro in predvsem tekma, kjer smo bili navijači čisto ponoreli.
Raglja je danes zvečer igrala svojo vlogo.
In končno sem smo lahko sedli na drugo stran, kjer je pogled še boljši, kot na moji strani.
Gosti so spet prišli malo s preveč bobni ali s premalo znanja bobnanja. Presodite sami česa je bilo preveč.
Tekmo smo, bodimo pošteni, zasluženo tudi izgubili.
Rezultat ni ravno dejanski znak igre na igrišču.
Je pa res, da če se prebuja pomlad, so se tudi naši vijolčni virtuozi z maestrotom Urhom na čelu v določenem delu igri zbudili tako, da so od aplavza pekle že roke.
In Urh…mojstrovine. Dame in gospodje, mojstrovine.
Soigralci so dodajali svoje ideje, a je bilo vmes preveč napak, kot za rezultat, ki je sledil na koncu.
Vmes je bilo par tako noro dobrih minut, da smo bili prepričani, da se lahko pot obrne na našo stran in da bodo končno padli.
Oni, ki mi zmeraj dajejo občutek, da so nekaj več.
Danes sodnici nista bili niti malo pristranski, kar je bilo za nekatere vidno preveč in kreganje z njima ni bila pametna ideja za nikogar.
Je pa bilo krasno gledat tekmo. Gledalci v dvorani in po tv so imeli res kaj videt.
Bil je čudovit večer.
Ne spomnim sem kdaj sem tak noro ploskala.
Res imamo, pa ne glede na vse, krasno ekipo, čudovite fante, resnične borce in predvsem…človeka gane kako srčno igrajo, kako se borijo, tudi če močno izgubljajo, se ne predajajo. In čeprav ljudje zdaj spet grdo preko njih govorijo, pa iščejo krivce…popapat poraz pa it naprej.
In ker vsi vidijo samo slabo…jaz dodajam svoje…res je bilo kaj za videt, živčki so vsem popuščali, a ta del, da se da, da se zmore, da ni predaje, da se nekateri znajo postavit v vlogo tistega, ki tvega in strelja…to je to. In da imaš vijolčno srce…je potrebno samo to, da na igrišču daš vse od sebe.
Ni lahko in nikoli ne bo.
A dokler ste ponosni na klub za katerega igrate, je pol tekme tak al tak že dobljene.
In ko te po tekmi pozdravita dva najboljša igralca, ko pogledaš še kako ponosno fantje dajejo intervjuje, mali bodoči rokometaš znova v golu najde soigralca…in ko pogledaš po skoraj prazni dvorani…si rečeš…pridem kmalu in tudi če ne bom mogla prit…navijala bom nič kaj daleč vstran.
Lepo je, ker vas imamo.
V ponos ste nam, virtuozi, in maestro Urh, za čisto desetko! In kot sem dejala na koncu…vsaka čast!
Pa fajn je videt toliko ljudi na rokometu. Pridete še kdaj. Res bo fajn.
Midva že veva.
Rada vas ima.
MalaMo:*
Foto: Dejan Laketić