Ob slovesu nogometnega leta 2015

Ko sem razmišljala kaj vam napisat ob koncu, sem se odločila, da bom tokrat krajša, a leto je bilo vendarle dolgo.

Fotografija leta! Šampioni!

Mogoče smo letos zamudili sladico v obliki evropskih tekmovanj, pa vendar je bila tortica prve lige, pokalov, druženj še vedno tako velika in tako neprecenljiva.

Druženje z vijol’čno družino skozi leto 2015 je prinesla toliko novih prijateljev, toliko novih spoznanj, toliko čajev smo skupaj spili, skupaj smo jokali, kričali, se smejali.

Spomin na poletje.

13tka je bila spet nekaj posebnega in vedno je fajn, ko naslov prvaka praznujemo kar dvakrat.

Marsikaj se nam je izmuznilo, marsikdaj smo imeli občutek, da se nam dogaja krivica. 

Včasih smo se spraševali zakaj so vsi proti nam, a smo se zmeraj uspešno in močno postavili zase in šli po zastavljeni poti.

Naslov prvaka minule sezone je bil prigaran.

Tudi letošnji bo.

V Kopru. Z nenadomestljivimi.

Za nami ni samo težka pomlad, zahtevno poletje, a pretresljiva jesen.

Nismo vedeli kam to vodi in kako se bo končala saga o tem, ali bomo končno blizu ali ne.

Smo tako blizu, da prvo mesto dobro vidimo, čutimo in vohljamo. 🙂

Dobili smo nekaj sivih laskov, izgubili kakšen živček ali dva.

A vseeno nesebično ljubimo klub, ki ga spremljamo že vsa ta leta.

To je naše srce, ki nam toliko daje in včasih kaj malega tudi vzame.

Ekipa, ki ponosni naš grb se lahko ponaša z zagnanostjo, močjo in energijo.

Ko pokažejo na igrišču svoj obraz, smo zmeraj znova srečni da so nazaj.

Hitro nam pokažejo koliko so vredni in kako pomembni so za nas.

Bilo je, bodimo pošteni, vseeno lepo leto.

B ekipa je pokazala zakaj nima konkurence, obiskala sem številne rokometne tekme, pomagala mladim hokejistom, imeli smo številne Kairos piknike, o katerih lahko preberete več v zgodbah o “Dečku z ulice.”

Družili smo se na obletnicah, odprli novo Vijol’čno bajto, ki je prečudovita in neverjetna.

Zgodili so se številni dogodki, ki nas bodo zaznamovali za življenje.

Vijol’čna bajta Mercator.

Poslovili so se nekateri igralci, dobili smo nove, velike talente, ki jih bomo težko obdržali.

Ogrodje ekipe skupaj vztrajno pelje po poti prvaka.

Marsikdo je hotel, pa mu ni uspelo.

Naši nogometaši imajo zadaj vojsko, ki jih ščiti.

Nas.

In dokler bodo živi, nikoli ne bodo sami.

Smo skupaj v vseh torticah in vsem, kar so smeti.

V vseh teh letih smo si dali toliko neverjetnega, da ni besed, ki bi to opisale.

Za mene smo vsi ena velika vijol’čna družina.

Ki je skupaj stopila spet, za spremembo, na eno krasno sredo v prvem tednu septembra.

Vijol’čni prijatelji smo se zbrali, da pomagamo.

Na najboljšem dogodku, katerega sem kdaj organizirala.

Vijol’čna kri za vse ljudi je letos postregla z rekordom.

Na VK za vse ljudi v čudoviti družbi.

Vsem tistim, ki ste prišli, pomagali, delali, garali…še enkrat hvala.

175 ljudi je imelo čast darovati kri, vse skupaj je udeležba zrasla na ogromno številko 240.

Neverjetni ste in občudujem vaš pogum, željo in pomoč.

Preden končam s standardnimi zahvalami, bi želela še dvoje.

Arghus in Amanda, čestitke ob obletnici poroke. Vse najlepše celotni družni in pozdravčke kjerkoli že sta.

In kot drugo…moja zlata Tatjana, vse najboljše za dodatno svečko na tortici. Ostani moja zlata druga mama. Rada te imam iz srca. 

Moja Tatjana.

Ob koncu le še…

…hvala, ker me berete, spremljate, mi pošiljate lepe misli, me spomnite, da sem včasih za kakšno tipko prekratka. Hvala za vse odzive, za ljubezen, za pomoč, za vse, kar vsako leto naredite z blogi, ki so napisani s toliko mere ljubezni…

…hvala T., da razumeš in da si moj spremenil v najin. 

Hvala za leto, ki se poslavlja. 

Dali ste mi toliko…čisto vsi!

Kmalu se spet srečamo…če ne drugače, pa čajčeki so v teh dneh vedno fajn ideja.

Skupaj nas čaka še toliko lepega.

Dajte šampanjce na hladno.

Maja bomo prvaki.

Derbi.

Rada vas ima.

MalaMo. :*