Odpirali dežnike in zmagali

Kdo bi si mislil, da je lahko odpiranje dežnika tudi hobi.

pod najlepšo marelo.

Na pokalni tekmi v Tolminu je bil dež tak muhast, kot moj mačkon ob petih zjutraj in tako nadležen, kot komar ko bi najraje spal.
V dobri družbi in številnih dežnih kapljah smo nekaj čez 14h prispeli v Tolmin.
Pot je dolga. Ampak dolga. In te stare ceste in neverending ovinki.
Vsaj Soče sem bila iskreno vesela.

grad.

Pridem med gostitelje.
Stadion simpatičen, dežuje še zmeraj, pa neha, pa dežuje.
Malo počvekam na pressu, pozdravim ekipo in se odpravim na tribuno.
Sedem med domačine.

na tribuni.

Prijazni smo. Smejemo se skupaj.
Kasneje se pridružijo še osnovnošolci in tekma postane prav zanimiva.
Fantje so radovedni. Maribor ne pride vsak dan.
Pridni učenci, ki igrajo pri domačih mlajših selekcijah poznajo samo dva naša igralca.
Pa še ta ne igrata. Počivata, pravijo.

vsi naši dodatni. 🙂

Željko prevzame kapetanski trak, ki ga par minut pred koncem odda. Kriv je direktni rdeči karton.
Tekma je bila zanimiva. A bolj kot ne samo drugi polčas.

dva Velika človeka.

Prvi polčas sem samo čakala kdaj bodo domačini obupali ali pa vsaj omagali.
Težki teren, vreme pa…kot sem že rekla…dež, pa nič dežja, pa nič dežja…tudi sonce je posijalo.
Megle pa za izvoz.

naša klop.

Tolikokrat sem dežnik “vijol’čna kri za vse ljudi” odpirala, da sem bila ponosna sama nase kako krasno darilo smo letos podarili. Zelo praktičen. Majhen. Simpatičen. In predvsem pokaže veliko o človeku.
Zmaga je dobljena hitro po začetku drugega polčasa.
Dalibor, Amir, za dober konec še Gregor.

trenerji.

Dobivam msge, če sem navdušena nad strelci…seveda. Presrečna!
Bravoooo!

začetek.

Ponosna na vse fante, ker so se res namatrali.
Kaki teren, koliko padcev. Naši so leteli po luftu in v tisto blato kot da so na borbah.
Ni mi bilo všeč. Nogomet gor al pa dol. To je bilo malo preveč.
Naši so ga sicer tudi malo “srali”, samo saj vemo…nekak se je vse skup pol zglihalo.
Dare je bil taki, kot da bi ga v eno v blato noter metali. Res, ti beli dresi hitro niso bili več beli…
Sodnik je bil na trenutke zelo zmeden, s stranskim nista vedela kaj bi sploh.

na tla, če se da.:(

A ko sem z njimi po tekmi govorila…moram priznat…zelo prijazni in zelo simpatični. Kak ljudje postanejo drugačni, ko slečejo svojo delovno uniformo…upam, da se spet kdaj srečamo. Pogovor je bil čisto drugačen, kot bi od mene pričakovali. Res bi bili presenečeni, če bi slišali.
Po tekmi sem enemu fantu pomagala s fotografiranjem njegovih idolov.  V čast sem si štela, da sem lahko fotografirala to krasno ekipo.

gledalci tudi tam.

Pa smo se objeli, podarili roke in čestitke, pohvale in nasmehe. Lepe besede, vzpodbudne misli, toliko ljubezni.
Naši, moji, vaši fantje.
Hvala. Hvala za ta krasen dan, ki se poslavlja. Ne samo hvala za zmago in za četrtfinale.
Hvala, ker ste. Tukaj. Z nami. Izbrali NK Maribor. Izbrali to našo pot. Da boste z nami. 3 ure stran od doma, na dežju in blatu prišli in zmagali.

enka.

Ni bilo lahko. Pa baje 1500 ljudi. Res, polno, vse polno. Kamorkoli si pogledal, navijači. Rahlo divji, a simpatični, prijazni. Z lepimi besedami smo se poslovili.
Nikjer nisem imela težav. Prijetno je bilo.
Tako je potem it lažje domov. Naši fantje nasmejani. Srečni. Tako ponosni.

dvojka.

Ponosna sem na vas. 300 km od doma al pa samo v Domu prvakov. Ni važno kje smo skupaj.
Naših šest let pa pol. Toliko let sem na gostovanjih, če sem le lahko zraven.
Težko se prebijam te zadnje mesece. Pot je naporna. Finančne bitke so velike.
Zato sem hvaležna ko lahko vseeno grem, ker imam neverjetne ljudi okoli sebe.

stric se je malo pretegnil. 🙂

Velik, premalo velik hvala Matej za vse kar delaš za mene. Vedno bom vesela tvojih “predpisanih levih špur” in prijaznih ljubljanskih žensk ali starejših občanov (nikoli ne bomo vedeli kdo je sedel danes na poti do Idrije). Vedno vesela, srečna in hvaležna. Iz srca hvala.
Ta Tolmin, Soča, ta kraj, to mesto, druženje, fantje, ekipa, krasen novi trener, vsi, ki smo tak al drugače zraven. Vsi ti neverjetni ljudje in mamin štrudl.

trojka.

Ta toplina, ta sreča, te iskrice v očeh, vijol’čni utrinki.
Blog, ki ima več kot 150 tisoč ogledov.
Bolj kot ne zaradi nogometa. Blog, ki se je rodil zaradi ljubezni, te vijolčne ljubezni…ki daje ljudem spomine, meni pa srečo. Da delim z vami.
Moje dolge poti, neskončne besede ljubezni, zmage in poraze, ogromnooo vremenskih sprememb in predvsem…novih prijateljev.

Dare. Poglejte kopačke.

Toliko nekih čustev…in prekratka pot domov. S kebabi v ta zadnji in toliko smeha.
Ko so se fantje odpravili s kombiji, mi pa tudi počasi vsak na svojo stran…sem si rekla…kako lep je ta svet.
Toliko dobrega prinese dež, čeprav malo pokvari frizuro, a kaj…ko nikoli ne izbriše, samo doda…nasmeh. Ljubezen.
Toliko mojega je bilo v tem dnevu.

končni rezultat.

Nekdo moj doma, ki je mislil name vsako sekundo…
In vse to moje…moj nori vijol’čni svet…Mejo pred vrati…in predvsem…vsi vi, ki ste ta blog naredili..našega.
Hvala bojevnikom in hvala najboljših ljudem, ki si vzamete čas za moje misli o tem kako sem nekoč, mala nora deklica rekla…samo na derbi bi šla…in ostala.
Zmeraj ste dobrodošli…med nami. Da doživite, se nasmejite…in ostanete.
Le kdo nas bo čakal v četrtfinalu…se beremo.
Če prej ne…v soboto…

najlepši kombi. najboljša stran.

Rada vas ima.
Najboljši, najboljša!
Rada vas ima.
MalaMo. :*