Select Page
postava.

Pisali smo 20.4.2013. Ob malo pred 22h so nam podrli vse sanje, vse upe, vse želje, še tisto malo smeha, kar smo ga zaradi sarkazma imeli. Pobrali so nam voljo, ljubezen. Pobrali so nam ideale. Pobrali so nam klub. Nimamo več kluba na katerega navijamo. Vsaj takega ne, kot smo ga poznali.

Piran.

Mo je po koncu tekme v Kopru zajokala…kot še nikoli.
Hlipala sem in gledala v tiste obraze, ki so stali pred menoj…Arghus, Marcos, Aleš…samo te tri sem bežno opazila. Bolečino sem videla v teh očeh…nisem mogla ustavit svoje…

10+1

V soboto sem tudi jaz uradno nehala verjet v čudeže, v to, da lahko.
Ne, da ne moremo. Nočemo!
Pred tekmo sem bila hvaležna, da v igralskem kadru ni nekaterih igralcev, ki že v osnovi vanj ne spadajo in se po moje drla….”Ima boga!”
No, pa ga ni bilo.

izza odra. 😀

Skoraj idealna postava, z eno samo zelo veliko napako, je sfalirala na celi črti.
Prvi polčas je bil še soliden in glede na prejšnje tekme gledljiv. Videt je bilo neko željo, borbo. Energijo.
Pa smo vodili 0:1. Kapetan ga je “speko.”
Ob polčasu je bilo že 1:1, končalo se je klaverno…2:1.

utrinek tekme.

Zaslužena zmaga Kopra nad ekipo popolnih tujcev.
Vem, da so v ekipi posamezniki, ki si bodo to žrli k srcu tako kot jaz. Vem, da obstajajo v ekipi fantje, ki čutijo isto kot mi. Vem, da obstajajo fantje, ki si želijo več.
A je to žal še vseeno premalo.
Vsako leto mi ob rojstnem dnevu voščijo, da bi bil moj Maribor prvak. In vsako leto jim napišem, da upam, da si tako močno želijo igralci, kot si želim tudi jaz.
Pa si ne.
Ti igralci ne gledajo v isto smer.
Ti igralci gledajo nazaj. Ne naprej.

žoga by Marcos. 🙂

Ti igralci gradijo svojo prihodnost na preteklih zmagah.
Te zmage pa zanje niso več pomembne. In jih ni.
O vzrokih za pravo žalost naj se ukvarjajo drugi. Jaz se ne bom.
Ampak sem sredi te na pol, od bakel in kdo ve česa še, zažgane montažne tribune ugotovila, da mi  nismo na isti valovni dolžini. Da mi ni smo na isti strani.
Mi navijamo in imamo ta klub radi, nekdo pa ga fejst nima.
Nekdo mu jemlje renome, ime, moč!
Kdor koli mi je že vkradel ta moj NK Maribor, naj mi ga prosim vrne.
V klubu sem v dobrem in slabem in samo poslušam, da niti enega pozitivnega bloga več ne znam napisat in kaj se grem…

buPredor. 🙂

Pa mi najdite prosim pozitivo. Prosim, pokažite mi kaj je ok! Hočem vedet!
Raje uporabljam kapljice za umetne solze, kot pa to…
Viole bi nagajale svojim prijateljem iz Kopra, en navijač se je zvesto “pogovarjal” z varnostnikom, medtem pa se še bolj zvesto tolkel po lastni glavi, eni mladoletni so pozabili, da jih gledam in da ta blog berejo njihovi starši in da jih je lahko sram za početje minulega večera…
A navijači smo tu res še najmanj krivi.
Viole so pele, pele, pele…

vrhunsko!

Boben je donel, v eno je donel! Poezija je bila. Potegnili so me s seboj. Pela sem z njimi. Pa mi ni bilo. Kaj…še skakala sem zraven.
Srečna sem bila. Res sem bila srečna.
Za menoj je bil tako krasen dan…
Kavica v Ancaranu…

Ankaranška.

Obisk mojega najlepšega Pirana…
Sprehod okoli meni ljubega okolja…
Vonj po morju…
Dolgi sprehod…

otrok Mo v Piranu.

Zaprla sem oči…
Bila sem doma…in brez dioptrijskih očal….nadela sem si sončna.
To je bila moja zmaga.
V Kopru smo na koncu pristali v mehiški restavraciji, katere lastnik je logično da Mariborčan….se vrhunsko najedli, nasmejali malim nagajivcem…

kosilo.

Pristali na mestni plaži, kjer smo se odklopili…do konca odklopili…
V Kekcu pojedli sladoled…
Se smejali mali deklici z vijolčnimi Nikeicami….
Na vhodu so bili izredno prijazni in korektni….še za kapljice ni komplicirala….vsaka čast…
A po tekmi…raje so pse pred mano nastavili, kot da bi me na wc spustili….humanost, dragi Koper. To se tako ne dela…

Koper. In najboljši napis.

Toliko znanih obrazev, toliko prijaznih misli, toliko lepega…sredi primorske, v katero se vedno tako rada vračam…
Druženje, smeh in prijateljstvo….
Aleš, hvala za krasen izlet. Upam, da že spiš, ko pocam skupaj to polomijo in da si se pomiril…

Aleš.

Martina moja zlata, upam, da si v pravem objemu…

Martina.

In konec koncev…hvala vsem, ki vam je mar…
To je bila tekma s Koprom, ki upam, da prinaša hude posledice za vse skupaj. Za kader, ki se je zgubil in za vse, ki so prizadeli nas.
Verjamem, da igralci igrajo za denar…ampak…ali bi v normalni službi za tako polomijo dobili plačilo?
No ja, v tem življenju ne.
Ko bodo ene ušive male polne riti začele delat in garat, se začele opravičevat za svoja dejanja, ko se bodo te ritke naučile, da je skrajni čas, da dajo nekaj od sebe in to za nas, bo malo drugače.
Plafon je dvigjen do konca.
Tak fina pa spet nisem, da bom še dve leti govorila kak bo jutri boljše!
Ne, ne bo boljše!

pogumnež v Piranu.

Koper je zelo dobra ekipa, samo Maribor je bil boljši!
Ta poniževanja nasprotnikov presegajo že vse meje dobrega okusa…
Moramo spraznit stadion, gledat pred njim na svojih prenosnikih tekmo v živo…da bodo eni razumeli v čem je “point tega šova”?
Dovolj je bilo igric mačke z vijolicami.
Navijači si zaslužimo več.
Če kdo tega ne zna, naj se prosim obrne pa gre sam.
Sem proti vsakršni obliki nasilja, ker me je življenje naučilo, da ne prinaša nič dobrega, ampak če sem iskrena, bi bilo treba vsakega posebej kdaj tak vsekat okoli uh, da mu nič ne bi bilo jasno!
Se bomo vsedli za mizo, bo kdo povedal končno resnico? Resnico, ne tisto, kar mora povedat?
Pa ne morete nam tega delat…res ne…
In ja, spet se bom mučila naslednjo soboto, ker mi je mar za to mesto. Maribor je moje mesto. In ne, ne dovolim si, da bi mu kdorkoli uničeval to dobro ime. NK Maribor navijači smo nekaj posebnega, ker dajemo več kot ostali, ker smo prijatelji in nam je to svet….
Skrajni čas je, da se nekaj spremeni…ampak spremeni…
Naj  se gre v proizvodna podjetja malo delat, al pa ritke čistih tistim, ki jim manjka dosti več, kot našim nogometašem….pa bodo ugotovili, kako v resnici ušiv je ta svet in kako bodo pogrešali svoj prelepi svet, kjer je tako rožnato in vse lepo in prav…
Zgubljamo navijače za domače tekme, za gostovanja pa smo tako ali tako vedno samo isti…isti smo!
Ker takih butlov, kot smo mi….NE DELAJO VEČ!
Pa še naprej bom ta butl, ki mu je mar….
Zbudite se, potrkajte na svojo vest, če jo imate….in začnite prosim poslušat pesmi svojih navijačev….
Začnite s to: “Vijolčna je ljubezen večna….”
Ker naši nogometaši že dolgo več ne vedo kaj je ljubezen.Vsaj do vijolčnega grba ne….
Tako, pa sem prišla do konca…ne morem več….nimam energije in tudi ne moči.
Privoščila si bom trojanski krof in šla pogledat fotke, ki vam jih zraven dodam v blog, da vidite, da dan le ni bil zaman…
Očitno sem zvečer želela in pričakovala več.
Obljubim, ne bom več.
Prvi blog je bil o porazu…tudi blog števila 200 je.

za RK Maribor! To je za vas!

Sklep: ko bo kakšna pomembna številka, mora bit blog o nečem drugem. Za vsak slučaj. 🙂
Rada  vas imam. Zvesta Mo. :*