Select Page

Moje življenje je tak nepredvidljivo.

hmm…kje je to? 🙂

Ko sem v soboto zvečer dobila neverjeten fb msg in pol še odgovor na mail…
…da mene osrečiš…ni neke matematike, ali?
Včeraj je že, ko sva z Matejem nekaj čez 15h odvandrala novi zmagi naproti.
Na Ravbi sem našla en krasno misel:
Instagram MalaMo.

Bonifika.

Že pred 18h sva na morju, Matej delat, midva z Lojzijem pa vandrat.(splet naključij in klicev naju je našel pred Bonifiko)
Do prenabite mestne plaže, za fotko ali dve, pozdravček ali dva, nasmešek ali dva, pogled ali dosti pogledov, zvok ali več zvokov.

Koper je bil vijolčn!

Se malo se poslikava, pomahava komu, prehodiva promenado in se odpraviva…Kekec. Sladoled, pol pa nazaj na Bonifiko, kjer se je en lep čas vse vrtelo okoli kart in kart.
Naši krasni družini iz Gorenjske, kup novih znancev in prijateljev, smehi, pijačke in vse živo…gremo…na tribuno.

Najboljša!

Postava…gledam, si mislim…gledam.
Ok.
Kdo je dvomo danes v Maribor? Po mojem niti tistih par njihov ne.
Tribune zelo prazne, nas nekaj na tribuni, pol pa pogledaš na desno.
Koliko mi je znano Viole tekme superpokala tak bojkotirajo, tak da si tam našel verjetno vse tiste, ki so verjetno hoteli na “navijaški” del NK Maribora.
In vprašanje? Glede na to, da smo bili lani trije v Gorici…letos je krivo morje, ali? Res bi prišli na superpokal, če bi se igral…ne vem, v Novem mestu? 🙂

moj najljubši del.

Dobro, neke improvizacije je bilo, neke navijanja tudi. Čulo se je ludi v vijolčni barvi.
Jaz se pri vstanite se štajerci nisem premaknila, ampak samo bolj udobno namestila, zvok pa je bil samo takrat, ko mi ni bilo jasno kaki fauli, kako metanje, kaj spet ne štima, zakaj to, zakaj ono in zakaj ne gre nič v gol?

začnimo.

Medtem ko sem se za hip spraševala o smetarkah in smeti, o smislu in nesmislu, ko sem si parkrat rekla “fuj” in “tak smrdljivo,” sem hitro pogledala nazaj v pravo smer, na igrišče.
K NAŠIM fantom.

naši.

Tota hica je mene trofla, kaj njih ne bo. Pa meni nikoli ni vroče in jaz se nikoli ne pritožujem.
Težka tekma sredi nič kaj poletnega vzdušja, a sopari, je končala brez golov.
Ker so pravila brez podaljškov, smo šli na penale.
Jasmin in Vasja v vrata, fantje pa v objem.

začetek.

Za Maribor so strelali: Dalibor, Marcos, Dare, Aleš, Aleksander in Agim.
Koper je zmagal 3:2, zadela sta za nas samo prva dva omenjena.
Po tekmi sem dobila naročilo, da je treba pohvalit Jasmina.
In je osebno pohvalo tudi dobil.
Obrambno, skoncentrirano, odlično.

Haso se je poslovil.

Več kot to, kar je naredil ni mogel.
Loterija se je končala, kot se je končala, to juho bomo pojedli.
Ne, smo jezni, kaj te ne bomo jezni.
A smo tudi srečni. No, jaz sem.

fajt prvič.

Kaj te mene briga še kdo zdaj spet spravlja svojo gnev tam ko ni treba, nekdo si je pokvaril pot domov zaradi svojega odnosa.
Midva z Matejem si ga zagotovo nisva.
A še preden pridem na konec.
Jaz sem bila srečna minuli večer.
Iz večih razlogov.
Ker sem dobila prekrasno vstopnico za tekmo.
Ker sem ugotovila, kako nogomet daje in daje.

fajt. drugič.

Ker sem spoznala, da odpiranje ust, prošnje in predvsem želje postanejo resničnost.
Ker sem verjela v čudež, da bom videla to tekmo v živo in sem tudi jo.
Predvsem pa je pomembno, da sem uživala s krasnimi ljudmi, malo bila živčna, se tresla, hotela gledat vstran, a sem vseeno videla vse kar se je zgrešit dalo.

Kaj vse imata skupnega? 🙂

Komu naj kaj očitam? Komu naj kaj pod nos rečem?
Welletu sem samo rekla tako naprej, nekaterim sem stisnila roko, Amiru sva z enim krasnim fantom čestitala za rojstni dan. S tem krasnim fantom sva tudi ugotovila, da je najmanj vroče Mendyiju, ker ima najmanj las in ugotovila, da če bi si pobrila lase, bi bilo tudi meni.

sunset.

Pomahala sva s tem istim fantom krasnim nogometašem, dala roko neverjetnim ljudem.
Srečala toliko znanih in manj znanih obrazov.
In ja, obiskal nas je tudi naš Goran.

malo strelamo.

Lepo je videt te krasne, naše obraze med nami.
Pogrešani zmeraj in povsod.
Po tekmi je bilo tako krasno videt, da smo vseeno ena velika vijolčna družina, skupaj povezani, nesebični, v pomoči komerkoli.

J&V. Minus pet.

Če moram kaj rečt…kak mi je blo lepo toti večer.
Upam, da bom še kdaj srečala oni simpatični vijolčno rumeni par, ki sta bila tak hvaležna za onadva že vesta kaj, ter da bomo to še kdaj ponovili.
Zgodilo se je nepričakovano, videla sem morje, bila ob krasnih ljudeh, neverjetni družbi, pozdravila tako neverjetne ljudi.

čakanje.

Kaj, eni so še rekli NE nepreceneljivim listkom papirja…
Ko sem se poslovila od Lojzija, Simona, Sandre…Primorcev, Gorencev…
…sva z Matejem rekordno prišla še do krofov in izredna hvala osebju Trojan za to, kar so naredili s temi najnimi krofi, ki sva si jih zmislila. 🙂

končni rezultat.

Če bi več takih ljudi bilo na svetu, bi ta svet bil lepši prostor.
Ne glede na to, je bil to zame tisto, kar piše na tablici na mojem instagramu.
In ja, če želite vedet kaj piše…hmmm…saj ni težko, ali?
V življenju sem hvaležna za vse ljudi, ki ob meni ostajajo, ko eni mislijo, da je boljše da mi je zabijajo vse živo v hrbet…pravijo da sem hudobna, da jih ne razumem…jaz pa pravim, da dobrota se z dobrim vrača. In bumerang…to pa je pol že za crknit smešno, ni?

konec.

Hvala vsem, ki ste mi omogočili krasen in nepozaben kopErski dan.
Tokrat je v tem blogu namerno kup napak, ker uživam v napakah, ugotovila sem, da me delajo unikatne in predvsem jaz jih imam za svojo dušo.
Rabim še kaj več?
Naslednje misli predvsem namenjene vsem tistim, ki ne verjamete v vijolčno ljubezen…
…to so naši fantje, vsak poraz boli, sami presodite, če smo si ga zaslužili ali ne, če je bila vredna ta pot ali ne…

selfkani.

…sami se odločite ali boste pljuvali, noreli in iz sebe brili norce…
…zadnja tekma sezone, te, nove, je v Mariboru proti Gorici…da se ne boste na tisti tekmi drugo leto maja spominjali tega bloga…v katerem pišem…mi smo prvaki…in bomo prvaki.
Poraz v tekmi “prvakov” ni sramoten. Mogoče samo kakšno krasno opozorilo in dejstvo…
Saj Argentina tudi včeraj ni…se zgodi?
Ponosna na vijolčno srečno srce.
Za vse, ki ne veste…

resni.

Vijol’čna kri za vse ljudi…2.september 2015 od devetih…Stadion Ljudski vrt. Pod vzhodno tribuno.
Darilo bo krasno, osebje še bolj, pa kaki selfie lahko naredimo. In gremo na vip na kavo.
Z nasmeškom na obrazu…res, presrečna sem.
Kak čudno se to čuje.
Amir, še enkrat vse najboljše! Radi te imamo.
Z Mejotom the mačkom vam želiva krasen teden in se vidimo v sredo.
Prihajamo….domov.
Kjerkoli že ste, vsi dobri in tisti malo manj…srečni, ki jočete…ali samo tisti, ki mislite pa pojma nimate…radi se mejte.
Samo to nas lahko reši.
Zmeraj nekje z vijolčnimi cotami…al pa peciklom.
MalaMo. :*
p.s. ne pozabit po karte it. Za one 5000 km vstran. 🙂