Prva liga je prva…

Ko sem danes popoldan pobrala še zadnjo prijateljico, da jo odpeljem v Domžale na tekmo z Radomljami, sem se počutila kot mumija.
Utrujena, nenaspana, še vedno z zdravili pod kožo in predvsem…prepričana.
V zmago.

z gospo Majdo.

Pripeljemo se v sončno mesto, srečo imamo, da imamo prijatelje in gremo na tribuno.
Predtem debatiramo še z gospo Majdo, ki je navdušena nad Kapetanom, nad Pastorjem, ki spreminja naše mesto.
Na tribuni smo pol ure prej.
Vesele smo fantov in veselimo se krasnega dneva s prvaki.
Pa ni bilo nekak tak.

start.

Ko sem pogledala postavo, sem bila že zmedena.
Radomeljški bus je deloval zelo suvereno.
Branili so se, kot da se jim gre za življenje.
Naši pa so pokazali čisto kontra.
Nič ni bilo videt da imajo kaj življenja.

NK Radomlje

Premešana postava se je skozi celotno tekmo zdela čisto zgubljena.
Brez žara, borbe in energije.
Na koncu so sicer ostali centimetri in tudi 93. minuta ni bila danes tista, ki bi pognala kri po žilah in še zadnje krike za zmago.
Tekma, ki je željne navijače pustila shirat, pa vseeno malo pretiravam, je postregla s tekmo, ki je res nismo pričakovali.
Radomlje, ki se pik v ligi veselijo kot mali otroci lizik, so pokazali predvsem željo po točki.
Sodniki so ne trenutke delovali, da je vse en sam ofsajd, njihovi navijači pa so pri sirenah in “vsi za šampione rumene” v stotem dretju že pili živčke nam, ki smo to zmago potrebovali.
Moram pa priznat, da se moram dotaknit tukaj tudi njihovega navijanja, ki ga nisem slišala prvič.. “Umrl je Maribor, ki nikoli ne bo šampion.”

kaj pa rezultat?

Ne spotikam se rada v provokacije nasprotnikov, vendar moram priznat, da se mi je zdelo to nizkotno, saj mi zadnja leta za ubi žabara krepko dobivamo kazni s strani zveze.
Trud Mlinarjev, katerih zvok je zvenel celo tekmo, je žal, pokazal še eno žalostno plat našega dela tribune.
Razen nas par, ki smo zaploskale ob menjavah, je bilo to tudi to.
Del namenjen naši organizirani navijaški skupini je zvenel približno tako kot ekipa na igrišču.
Na trenutke, kot da sploh to niso naši navijači.
Žalostilo me je dejstvo, da kljub temu, da naši fantje niso blesteli, niso svojega pravega obraza pokazali prav oni.

kaka akcija. 🙂

Dejstvo, da je bila tekma za pozabo, je eno.
Ampak da se par tednov proti Domžalah skoraj raztrgaš, danes pa še Šampioni iz sebe ne spraviš…e pa ja.
Rada vas imam, pa super ste.
Samo ne samo na evropskih tekmah, pa na “velikih” prvenstvenih, tudi na “malih” se dobiva prvenstvo.
Ekipa rabi navijače.

kaj pa oni, ko je hoto telo pokazat. 🙂

Ja, pa verjetno me čaka očitek…kaj pa te ti nisi navijala?
Jaz…bi, in drla bi se, res bi, če bi le kdo kaj povedel.
In ko sem se, vidno izčrpana pripeljala domov, ne jezna, besna…je večino že ostalo na cesti.
Kjer je avtocesta poligon smrti in regionalka za ljudi, ki ne poznajo znakov.
Znova so nas do smrti ločili metri, pa vendar se sprašujem, zakaj naj grem na cesto, če pa budale ne pazijo na sebe, kak bodo šele na mene.

vstopnica.

In ne mi govorit o nevarnih cestah, ker poznam več nevarnih voznikov.
Po dolgem času sem prevzela krmilo volana in prevozila gostovanje.
Bilo mi je resnično v veselje.
Zahvala gre zlati Barbari, ki nam je s krofi polepšala večer, čudoviti Nuši, ki ji želim krasen začetek študija in na naši lepi Nini, ki zrihta vse, kar mi nikoli ne najdemo.
Rada bi se zahvalila tudi fantom, vsem. Navijaškim, kot tudi tistim na terenu.
Ker ste me spomnili, da sem samo človek.

vijolice na kupu.

In rada bi vam povedala, da v torek ne bom v Nemčiji.
Ne morem se pohvalit z vstopnico za tekmo.
V življenju sem izbrala oči in zdravje, zato si trenutno finančno tega ne morem privoščiti.
In čeprav si želim, bom v sredo ponoči spet videla naše letališče oz. takrat, ko se bodo fantje pripeljali domov.
Zaploskala jim bom isto kot danes in isto fotkala kot danes.
Za mene ste bili isti včeraj, danes in boste isti jutri.
Ne bom kričala kako nesposobni ste in kako s to igro ne boste prvaki.
Čeprav mojo računico vedno znova podirate.
Ne bom vam preko bloga grozila kaki ste, če pa ste naši.
In če mi verjamete al pa ne.

konec…

Prepričana sem, da bodo fantje prvaki.
Zaradi tega, ker vem kaj ta ekipa zmore.
Celotno prvenstvo je za mene ena velika uganka.
In upam, da ni liga prvakov, ki kroji željo po naprej.
Ker prva liga je še vedno prva.
Na mestu.
Brez prve lige smo le klub na nekem zemljevidu.
Brez nje ne bo prvaka, brez nje ne bo nadaljevanja.
Ponosno vam pokažem današnjo vstopnico in mojo, za vstop na nogomet.
Niti za sekundo mi ni žal, da sem se peljala v Domžale.
Niti za sekundo ne bom nehala verjet v uspeh.
Si pa še zmeraj želim, da bi nam včasih pokazali…da ga imate radi.
Na čisto vsaki tekmi.

…gremo v Nemčijo. 🙂

Ker vem da ga imate tako radi kot jaz.
To je kot ljubezen. No, saj je ljubezen.
Besede niso dovolj, dejanja so.
Kot sem že v prejšnjem blogu poudarjala…
…vsi se proti nam borijo kot da igrajo zadnjo tekmo.
Vseeno menim, da bi morali tudi mi razmišljat, da je za to treba tako tudi igrat z naše strani.
Kvalitega naših fantov sploh ni sporna.
In prosim, da jih kdo po tej tekmi ne bo razvrednotil.
Ti isti fanti so naš razlog za veselje že dolga, dolga leta.
Lahko rečem le hvala fantje in prepričajte me v torek, ampak ne toliko torek, kot v soboto na Olimpiji, da zmorete več kot le bit povprečni.
Ker ta ekipa je vrhunska.
Ker je naša.
In rada vas imam.
In zmeraj bom kuj tu.
Izčrpana, bolna, neprespana in vaša…
Hvaležna, ker imam možnost gledat naše fante.
To je za mene privilegij.

Moj ponos!

In da vas ne čujem spet bluzit.
Težko je, samo dajmo, dajmo jim lape zapret.
Kot že tolikokrat poprej.
In ja, hvala vsem, ki se borite z nami.
V upanju, da boste tudi vi našli pozitivne strani te tekme, vam želim lep večer in vas imam isto rada, tudi če ne mislite enako.
Rada vas ima.
Mala Mo. :*