Vse se zgodi z razlogom.
Ta stavek je verjetno v mojih blogih kar pogost, saj se zadnje čase dogajajo v mojem življenju neverjetni preobrati.
Odhajam od ljudi, ki sem mislila, da jih nikoli ne bom zapustila, v življenju imam neverjetne ljudi, ki sem mislila, da jih nikoli ne bom prav spoznala ali jim dala možnosti.
Življenje se mi je obrnilo na glavo, spremenila sem toliko stvari, postavila na kocko marsikaj in se odločila…drugače bo in svet bo lepši.
 |
| Plesna dimenzija Lenart |
Minuli mesec je, kljub temu, da ni prvenstvenih tekem, predvsem zelo pester.
Na prijateljske tekme žal ne utegnem, sem bila pa na Urbanih gladiatorjih kot prostovoljka in se imela tam noro dobro, spoznala neverjetne ljudi in uživala kot že dolgo ne. Krasna ekipa, vrhunski tekmovalci (vmes tudi moji čudoviti prijatelji) in krasna organizacija. Še pridem in še se bomo imeli fajn.
Bila sem tudi na dnevu Mariborske knjižnice, kjer sem kot prostovoljka pomagala pri otroških delavnicah, spoznala neverjetne ljudi, pozitivo, ljudi polne smeha in ljubezni do knjige.
Ko sem že pri knjigah…te dni sem praktično vsaki dan v knjižnici. Rezervacij sem imela ogromno, zdaj pa knjige prihajajo, jaz pa imam maraton.
 |
| Midva včeraj. |
Od Suareze, Ronaldota, pa do Škotske ulice in še bi se naštevalo.
Danes sem rekla, da bom malo počivala, a mimo knjižnice ni šlo. Ker ko knjigo preberem, jo rada čim prej vrnem, sploh če vem, da je za mano vrsta ljudi, ki jo isto želno hoče brat kot jaz.
V soboto sem bila na produkcije Plesne dimenzije, na popoldanskem delu, kjer so bili plesalci iz Maribora, Ruš in mojega Lenarta.
Krasna ekipa je spet naredila vrhunsko predstavo. Čestitke Natalija z ekipo in vsem mojim zlatim plesalcem. Izredno sem ponosna na vse vas, ki vas poznam že več kot leto in pol in vsako leto ponosno stiskam pesti na vseh tekmovanjih. Hana, Nika, Klara, Rebeka, Iva in vse, ki sem vas pozabila…čudovite ste…
Veliko druženja in smeha te dni pa je tudi z njim.
Točno dve leti mineva, ko sem malo sivo belo kepo prinesla domov.
Ni bil dobro sprejet, cel umazan, garjast in lačen.
Čez dva dni so mi ga v Azilu zrihtali in postal je kmalu uradno tudi naš mačkon.
Za nama sta dve res pestri leti.
Pravijo, da nimam otrok, pa ne razumem. Pravijo mi, da mi nikoli ne bo jasno kaj pomeni imet nekoga in skrbet zanj.
 |
| 🙂 |
Če bom kdaj mama, je veliko vprašanje. Vem pa eno.
Sem verjetno boljša mama zaradi vsega kar se je zgodilo v zadnjih letih z našim mačkonom, kot kdorkoli drug.
Preživel je že v osnovi po čudežu. Dva padca ima za seboj. Preklano nebo, premaknjeno medenico.
Prestal in preživel je nemogoče. Skupaj sva bila vse te krute dneve in se borila. Dala sem mu vse kar sem imela, mojo ljubezen in voljo. Nisem hotela, da gre, saj je postal velik del mene. Vedno so bile negativne napovedi. A je zmagal. Vedno sem pazila, pa se je zgodilo to kar se ne bi smelo zgodit. A Mejo je fajter.
Kot njegova lastnica se bori za to, da bo srečen in miren.
Po dveh letih je spet čisto zdrav, zmeraj bo verjetno malo šepal, a je srečen in nagajiv mačkon. Naučil me je toliko in mi dal toliko moč in energije. Pogrešala sem žival pri bajti in on je velik vir energije za nov dan. Utišala sva zlobne jezike in odšla v nov dan. Smejiva se tistim, ki so nama privoščili nesrečo in jih odmikava od sebe, saj nočeva bit kot oni. Ko gre vse narobe…pride k meni in ve…da se ne smem predat, ker se tudi on zaradi mene nikoli ni.
 |
| NIkoli ne pozabite! |
Za seboj imam par krepkih izkušenj, ki so me postavile na realna tla.
Imam za seboj ljudi, ki so dali toliko obljub, sladkih besed a so na koncu s padlo masko pokazali da se morajo sramovati sami sebe in ne mene.
Skoraj 34 let in pol imam.
Nimam službe in komaj se prebijam skozi mesec. Včasih sploh ne vem kako mi sploh uspe.
Sto in enkrat sem že obrnila vse na glavo.
A zdaj vem.
Ne glede na vse kar se je zgodilo, so mi naredili, mi škodovali, me hoteli uničit, mi vzet voljo.
Ne, ne bo vam uspelo.
Ker moja vojska ljudi za mano je tako močna. Nikoli ne bom sama in nikoli me ne bodo mogli prepričat, da so boljši od mene.
Hvala najboljšim ljudem okoli mene.
Za podporo, lepe besede, za moč v težkih mesecih.
Hvala vsem tistim drobnim nasmehom popolnih tujcev in predvsem hvala vsem, ki ste mi pomagali, ko je bil Mejo znova na preizkušnji.
Kako pozitiva in predvsem nesreča povezuje ljudi je neverjetno.
Neverjetni ste vsi tisti, ki vam je moja tipka pri srcu in ste blog vzeli za svojega.
Nepričakovano je uspešen in hvala gre vsem vam, ki ga čutite.
Če ga ne, pol ga tudi razumeli ne boste.
Čudovito po dveh letih z Mejotom greva naprej, in upam, da naju boste še naprej podpirali na poti, po kateri greva.
Najboljše šele prihaja.
In tega ne bomo zamudili za nič na svetu.
Vijol’čna sezona 2015/2016 je pred nami.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić