13tka

Vidite te vrstice?
Tudi tokrat jih bom napisala my way.
Stop.

pred odprtjem blagajne.

Za tiste, ki ga tudi tokrat ne boste razumeli.
Naj vse moje bralce še enkrat znova opozorim na naslednja dejstva:
– blog bo iskren,

Moja zlata Štajerca. 🙂

– blog bo čustven,
– blog bo samo moj,
– blog izraža moje mnenje,
– blog govori o meni in mojem svetu,

vroči pes. 🙂

– blog pišem za svoje srce in svoje spomine,
– blog je namenjen pozitivnim in srečnim ljudem,
– blog je namenjen ljudem, ki me spoštujejo, cenijo in me imajo radi,
– blog je nekaj posebnega, ker je drugačen.

start.

In zato se zahvaljujem najprej…
…mojim zlatim nogometašem!
Pred meseci sem se tudi jaz spravila v malo računico.
Ekonomist, ki mu številke sploooh ne gredo.

ko pade kapetan.

In mi res ne gredo.
Ampak na tekmi z Domžalami pa ja bi že lahko bili prvaki.
No ja, lahko bi bili že dve uri prej, lahko bi nam že Domžalčani špalir naredili.
Pa to seveda ni bilo tak simpl. Ko čevapčič (in ne pasulj).

ob polčasu.

In zato smo ob 20.05 v pričakovanju velike tekme sedli na svoje znamenite stole…
…a pred tem…
Južna ploščad.
Ko sem ob 18.10 parkirala, so ljudje pred blagajno že stali. Še preden se je odprla sem jih naštela že kakih 45.

moj zelo dober prijatelj Andrej.

Lojzi, Andrej, Nastja, Katja in številni prijatelji…
…ampak smo hitro šli gor. Na pregledu so zadnje čase taki prijazni ljudje. Neverjetno.
Te pa se gremo še štemplat.

Viole.

In kam pol…hahaha, direkt po obveznostih…na vročega psa.
Naš Lojzi skrbi, da nikoli nismo lačni. Ampak nikoli.
Pol pa še naša zlata Kaja pa njena mama…

v boju za pravico.

…prijatelji evriver…kuj od nekod je nekdo mahal.
Še Saša tam zadi neki. Prišel je Andrej na selfija.
Na tribuni je bil tudi “big brother,” tak da jaz mislim da se v ta šov ne rabim nikoli prijavit, ker mislim da bodo na koncu tega vikenda vsi več vedeli o meni kot jaz sama.

da ne bo zime…

Tekma se začne.
In s tem…daj mi pojšter pa gremo malo ajat. Uspavanka za Mojco.
Za par sekund pogledam fb. Napaka v sistemu. Že se pljuva kak si ne zaslužimo prvaka.
Dragi moji, igramo 36 krogov! Veste, 36!

grande Kapetane!

Ne ene tekme. Pa dajte malo seštet to krat tri pa tak malo…in boste ugotovili koliko je vsega možno.
In pol se zgodi.
Ko smo se že stotič vstali, ko smo bili res v lepem številu, ko so se derbi navijači pred mano še stotič šopirili o tem kdo so in kaj so, ko so danes neposrečenemu sodniku že kdo ve kolikič grozili, se je zgodil on.
31. maja ste vsi, ampak vsi vabljeni na njegov piknik.

zmaga!

A pred tem vam je podaril 13tko. Pa ne samo on. Marcos Tavares je s svojo garaško ekipo trofno toti gooool!
In stadion se je zbudo.
Jug je pel pesem, on pa je užival v vsaki sekundi.

fenomenalna grafika!

Medtem ko se je sodniška petorka smešila iz minute v minute in rumene lizike delila kot gobe, so se vzhodnjaki, oz. predvsem zahodnjaki že odločili da bodo skakali preko ograje.
Pa dobro, kaj ste kdaj slišali da se je Šalca neke drl? Da so mediji dva dni tulili o tem kako se obnašat ob koncu tekme? Pa dobro, ko sem dol pogledala, me je bilo sram.

Kapetan, na jugu!

Ko jih je Marcos porihtal in so se te nazaj spakirali, je te počasi zadeva dobila konec, pa so te šli. Slačili so jih in noreli za njimi. Ljudje zgubijo kontrolo. Narod ponori. Jaz pa gledam dol, stopim na svoj stol in si mislim…če vas ni sram…jao narode moj.

tudi to je Maribor.

Ujela sem Daliborja. Kaj si ti ja nor malo. Kak je tekel, kot Forrest v starih časih. Neverjetno.
Mogoče ne bi bilo slabo, da bi včasih trenirali…kako pobegnit norim navijačem, ki te sploh ne cenijo, ampak bi imeli tvoj kos blaga, da bi se z njim šopirli pred prijatelji.
Marko jim je nekak pobegno, kdo ve kaj je to zrihtal in svoje umetje podaril Violam, ki na sveto zelenico niso stopile.

ob šampanjcu

Pol pa sem te vletela še na moj zlati B vip, in v prvo vrsto, da vidim malo polivanja s šampanjcem. Vidno zgrožena sem prišla nazaj. Za tiste majce so tak cvilili, kot da…eh. Nimam besed. Res nimam besed. Saj ne trdim da sem normalna, samo to pa…eh. Brezveze.
Po tekmi se preselimo na sever.

hepi holi krejzi pipl.

Kot sem obljubila, to bo selfie večer.
No, malo smo to tudi prekršili, ker se pač ne slikamo ob vsaki šansi.
Moram pa rečt samo hvala…ej, to je hvala.

Erik.

Vidite vse te moje nasmeške v blogu? Ne moreš da ne bi bil srečen.
Čeprav če sem iskrena…ni več nekega vzdušja ne.
Saj smo ponosni pa ful srečni, pa toti fanti so nam zlato.

moje zlate!

Ko nasmešek Mendijevega sina, ki že pridno šetka, ki te tak pozdravlja z nasmeškom, ko te gleda s tistimi krasnimi očmi, ko ga gledaš in vidiš v njem vso lepoto sveta…svet je lep.

Klemen Kosi.

Ko pride mimo najboljši slovenski smučar ta hip, ki ima najlepšo čelado na planetu, kaj pa, še otrok Ludvika je (si morate mislit, moja razredničarka je učiteljica slovenskega jezika in jo bom čez 3 tedne iskreno objela na obletnici osnovne šole) in greš delat selfie.

Aleš.

Moram vam še to povedat.
Povejat. To je bolj štajersko.
Danes so bili vsi tak visoki.
Če je Nikola med rokometaši tako visok, da sem jaz čevap.

Aljaž.

Vsaj svoje nogometaše sem nahecala, da zraven njih nisem videt kot da imam 161 cm.
Hvala fantje. Čisto vsi, ki sem vas lovila, ko(t) da imam 14 let.
Ker vas je toliko tak veste kateri ste in rada vas imam iz globin srca.

Welle

Končno so prišli na vrsto nogometaši, ki jih sploh še ni ujel moj fotoaparat.
Kaki sončki ste in koliko ste vredni.
Žal nisem ujela vseh, je pa nastalo toliko krasnih fotografij. Neverjetno. Hvala vsem.
Kdo ni nastal pod selfie sistemom, boste tako ali tako videli kmalu.
Pa smo na koncu, ko smo se poslikali, polubčkali.
Joj, hvala Amir. Ni bilo fotke, ker bom to naredila na zadnji tekmi. Koliko sonca v eni sami osebi.
Moram rečt, da imamo mi res take fejst dečkote. Kaj ste ja vi nori malo.
Zmatrani so, pa nič tečni.
Upam, da uživate v zmagoslavni noči.

Matko. Brez avta. 🙂

Vaša je in imejte jo v nepozabnem spominu.
Karkoli bodo že rekli, vaša je.
Pa hvala Matic, velik dečko si, čeprav bom najbolj srečna, ko boš spet vsaj naš.
Ker bom v tem blogu ziher kaj pozabila, ne bom pa lepih minut na klopci, kjer smo dobili zasluženo pijačo in kup smeha in dobre volje.
Res je bilo krasno in prečudovito.
Nimam besed kako lepo je bilo.
Pogrešala sem kup prijateljev in upam, da vas kmalu objamem in srečam.
Eni so še posebej v mojem srcu in veselim se prihodnjih dni.

hvala Sari za fotografijo.

Blog bom pa bom končala čisto po moje.
Lepo je, da sem vse tekme do danes v tej sezoni prve lige videla v živo, da sem doživela vse to, da mi je privilegij poznat te krasne fante, da mi je privilegij dat roke vsem vam, dragi nogometaši.
Od prvega do zadnjega, hvala, ker se matrate, ker švicate, se borite s treningi, trmo, jezo, dobro voljo, voljo do dela, da se borite zase in za nas, da nam toliko dajete.
Danes ni petka za petko.
Trinajstka je. Naša je.
Kaj bus bo tudi zdaj 13tka? Vprašam samo.
Po tekmi ko sem stala na severu sem pozdravila toliko krasnih ljudi. Toliko ljudi sem lahko objela, jim rekla lepe besede. Kak privilegij imam, da vas vse poznam. Vsi berete moje bloge in jih delite. Vsi ste moji prijatelji in čakate ure, ko jih bom objavila.

Njune izjave so vse za zgodovino!

Nimate pojma kako veliki ste, ker stojite za eno trmasto, vztrajno, zahtevno Mojco, ki jo bo maček zbudil čez 3 ure in pol, pa bo šla spat ravno čez dve uri, pojma nimate kako cenim vsako vašo lepo besedo, vzpodbudno misel. Kako mi je v čast, da ste iz tega bloga naredili nekaj neverjetnega. Ta blog je dokaz, da sem 30 let iskala nekaj, kjer se bom izražala točno tako kot jaz želim. Brez olepšav, brez ukazovanj. Kako ponosna sem na vsako vrstico. Moja je. Ta blog je odraz tiste ljubezni.
Vedno se trudim, da bi čutili to kar čutim jaz.
To pripadnost. To ljubezen. To je stadion, kjer sem se zaljubila. Za zmeraj.
Morda nikoli ne boste to kar sem jaz. Morda nikoli ne boste razumeli, da sem ene stvari pustila za seboj, ker me čaka boljše. Da če ljudje odhajajo, ker ste bili predobri, ni to vaš problem.
In morda se eni sploh ne zavedajo, da najboljše šele prihaja.
Kak privilegij imam, da živim v vijol’čnem mestu, kjer ljudje govorijo samo še to…da je Maribor Šampion.
Neverjetno ponosno se počutim in ploskam vsem vam, ki sem minuli večer ponosno stisnila roko in vas objela.
In predvsem kličem še vse tiste, ki sem vas zgrešila…vsakega posebej od vas pogrešam. Vsi imate v mojem srcu posebno mesto. Tega ne pozabite nikoli.

Dalibor.

Dragi moji bojevniki, čestitke!
Vedno, v dobrem in slabem…radi vas imamo.
MalaMo vam kliče…dobro jutro, lahko noč in krasno nedeljo.

Vidimo se kmalu. 🙂
Če ne prej…tam kjer je še en moj dom…Dolenjska.
Lepo mi je z vami vsemi.
Nepozabno noč, moje  vijol’čno mesto! :*