Select Page

Mogoče presenetljive novice tega bloga.
Ko sem enkrat dopoldan šetkala po ulici od veterinarja proti drugim obveznostim, sem vmes poklicala malo okoli, da vprašam kdo kak je kaj.

po golu številka 6!

No, pa se je zgodil dnevni preobrat.
Boštjan in Nina sta rekla da gremo v Domžale.
Tak jima nisem verjela.
Da ne bo kdo mislo. Bila sem prepričana, da pač ena tekma doma…pa je to to…bomo že preživeli.
No, pa smo preživeli.
En krasen večer.

pozdrav.

Pred tekmo smo se dobili s Kajo in njeno čudovito mamo, se zahvalili za njuno veliko in plemenito dejanje in se odpravili na tribuno.
Tokrat smo bili bolj oddaljeni od naše osnovne tribune in tako je bilo čudovito, saj so se nam pridružili čudoviti prijatelji, ki sem jih tak pogrešala in vsem sem bila tak neizmerno vesela.
Kak krasen čvekast večer, kjer smo se smejali kot norci, uživali v igri, obujali spomine…se zabavali ob krasnem večeru.

Dalibor prvič.

Bombe na stran radomeljskega gola so začele padat dokaj hitro in polčas je minil že 0:3.
Luka, Marcos in Rulo. Če smo rekordne gole obeh napadalcev vajeni, sem se Rulotovega iz srca razveselila. Prepričana sem da ga je bil zelo vesel. In da to sezono ni bil zadnji.

Dalibor drugič.

Drugi del se je zdel rahlo dolgočasen in zdelo se je, da bo polčas manj zanimiv.
Dokler Radomljani le niso zadeli, potem pa so naši začeli dalje…
Dalibor se je poigral dvakrat, Marcos pa je svojega 135tega (če je moja statistika prava) dodal kot gol številka 5.
Fajn je bilo.
Družba čudovita.

prvi gol.

Goli za mirno nadaljevanje.
Derbi prihaja in krasno bo.
Smejali smo se kot zmešani.
Tekma, ki je bila prijetna za oko in krasna za vse ljubitelje vijoličaste barve.
Si znate predstavljat, da sem jo skoraj v živo zamudila?
Pa je na srečo nisem.

živi zid.

Zato mojima sopotnikoma hvala. Res, hvala.
Kaki večer.
Mogoče so res najlepši trenutki tisti, ki smo jih doživeli nepričakovano in sploh nismo vedeli da so taki sploh možni.

prvi polčas.

Moja krasna družba…neverjetni ste.
Hvala, ker verjamete z mano.
Tote gole bom si zagotovo pogledala še enkrat.
In ponosno se nasmehnila in jim zaploskali.

ob polčasu.

Te tekme so zmeraj težke, sploh če je kup poškodb in zdravstvenih težav.
Vsi nasprotniki so proti nam in vsi bi nas radi premagali pa če je to zadnje kar morajo storiti.
Danes smo bili par svetlobno vijolčnih let pred njimi.
Lepo je bilo videt, da je ekipa tako krasno zaključila ta teden.
Kak ne bi bili ponosni in nasmejani.

Pozdrav Violam.

Če me kdaj vprašate zakaj se živi?
Točno za to!
Bilo mi je v čast in ponos!
Eksektli!
Rada vas ima.
MalaMo. :*