Dve leti sta mimo…

Da čas beži prehitro, je dokaz tudi ta moja mala igrica besed, ki danes praznuje dve leti.
Že malo več dni je stara ideja, da bi s tem začela.
Da bi ljudem pokazala svoj pogled na nogomet, na navijaštvo, na svoje ideje, na svoje misli.
Da ne bi več objavljala 200 fotografij iz tekem, ampak bi s tekstom obogatila nekaj fotografij, ki bi spadale v koncept ideje.
Utrinki viijolice so nastali spontano.
Ne da bi koga motili, da bi bili namenjeni komerkoli.
Namenjeni so še zmeraj, v prvi vrsti, meni.
Kot osebni arhiv, kot nek dnevnik nogometa vijolčne barve.
A vseeno moram priznat, da so v teh dveh letih postali nekaj več.
315 blogov, več kot 71 tavžnt ogledov…

Ni bilo nobenega plana, pa zato so te številke tako nore.
Pa tudi ga ni za naprej.
To bo blog za mene in ljudi, ki ga radi berejo. Tudi za tiste, ki si “sposojajo” citate, fotografije.
Kaj, tudi video je izgubil en lastnika. 🙂
Me veseli, da v vsem tem vsak najde nekaj zase.
Ponosna sem na svojega otrokeca, ki ima dve leti.
Ponosna sem, da sem končno uresničila ene svoje sanje…
Delam nekaj, kar delam najraje.
Pišem.
Vse življenje sem rada pisala, rimala in fotografirala.
Vse je zdaj tukaj, na enem mestu.
Na najbolj vijolčnem blogu na svetu.
Za dušo, za stavke, ki včasih nimajo nobenega pomena.
Za fotografije, ki jih ne boste našli nikjer drugje.
Tokratni blog ima samo to noto, da rečem…
Vse najboljše, vijolčni!
Še na mnoga leta…

Hvala čisto vsakemu posebej, ki ste si ga vzeli za svojega.
Hvala vsem tistim, ki čakate, da vidite moj pogled.
In hvala vsem, ki mu dajate posebno mesto v srce, kot ga dajem jaz.
Ponosna sem!
Nimam nekih pravih besed…
Za konec le še…
To je dan še v dveh pogledih poseben…
Danes je 14 mesecev od operacije. Hvala Zagreb, da je moj svet lepši.
In vse najboljše Jean P. Mendy, da boš ostal srečen med nami in da pride na svet krasen novi nogometaš.
In dragi utrinki…
…naj se tipkajo dokler bom lahko bulila v kišto. 🙂
Cmoka.
rada vas ima…
po želji, izberite…
Mala Mo, Mojchi, Mojca ali pa samo Pepelka.
:*