Prvi polčas polfinala pokala

Veste v čem se loči sobotna tekma od današnje?
Veste kaj je razlika?

gužva na štemplanju.

Ne, ni rezultat. Ne, ni to, da so igrali nekateri “mladi.”
Vse je v podcenjevanju nasprotnika.
Kot drugo je v tem, da je pomemben odnos do klubskega grba.
Tretjo je v postavi, ki je igrala skupaj.

zmeraj na istem mestu.

Četrto je v tem, da se je igralo polfinale pokala in ne prijateljska tekma.
Peto je to, da Celje ni Koper.
Šesto je to, da smo igrali doma.
Sedmo je to, da bomo mi zmeraj zahtevna publika.

začetek.

Pa ne zato, ker smo pač kuj nekaj, ampak zato, ker imamo ta klub najrajše na svetu.
Čustveno jemljemo vsako podajo, vsaki dani in prijeti gol.
Za klub se odpovedujemo vsemu živemu, da smo z najljubšim klubom.
Spoštujemo od prvega do zadnjega igralca.

kapetana.

Pa če je novi al pa stari, če je tukaj dva dni al pa osem let.
Vseeno nam je od kod je igralec, kaj je nekoč govoril.
Vsem dajemo priliko, da pokažejo kdo so in kaj so.

Viole.

Sprejmemo vsakega z odprtimi rokami in ga potisnemo v naš foto objektiv, ker nam je pomemben.
Naš klub je ena velika familija.
Smo družina.
Igralci ne morejo brez nas, mi pa ne brez njih.
Radi jih imamo v dobrem in slabem.
Tako njih, kot vsakega klubskega delavca, saj vsak ima za seboj ogromno dela, odrekanja, vsak od njih daje mozaik te vijolčno rumene celote.
Čisto vsak človek, ki je kdaj kaj naredil za sveti klub, razume, da je bila ta tekma…predvsem ena velika žalost.

namakalni sistem.

Boli me, da je ekipa šibka, kot je šibek njen najšibkejši člen.
Nikoli nisem v blogu imensko kritizirala nobenega igralca. Nikoli ne bom. In nikoli se ne bom spustila na nivo žaljenja kogarkoli.
Bi pa rada povedala, da imamo v klubu kot kaže določene igralce, ki jim je čisto vseeno. Ne za navijače, ne me narobe razumet. Da bi pa igrali za svoj klub, pa ja.

ob golu Daliborja.

Danes me ne moti ta poraz. Ki boli ko pes. Bolj boli kot Mejota the mačka medenica. Prepričana sem, da je vsak dobil občutek, da nekaj ne štima.
Pa ni mi to mar.
Vseeno mi je kdo je kriv za ta poraz. Vseeno mi je, kdo je določene ljudi postavil na igrišče.
Krivdo si mogoče delimo vsi.
Eni, ki pričakujemo finale, drugi, ki so pričakovali da bo ta postava premagala Celje.
Res ni kazalo, da bomo zmagali.
Pol pa Marcos, Dalibor.
Pa to je to. Moj sanjski dvojec, ki ju izredno občudujem in sem žalostna, da po tekmi nisem mogla počakat in pokazat svojega spoštovanja. Čakale so me hokejske akreditacije, ki jih počnem z velikim občudovanjem in častjo. Hvala moji zlati Saši, da je zdržala eno uro brez mene.
Da so izenačili hitro po razveljavljenem golu je bilo hudo. Sploh ko smo si želeli tretji gol, da bi bila pot do polfinala hitrejša.
Zadnji gol v zadnji sekundi. Kaj si ti ja nor kaki šok.
Žvižgi so bili ubijalski. Malo preveč so bili.
Že ob polčasu. Tega še zmeraj ne odobravam.
Zmerjanja še manj.
Čeprav če smo danes pošteni, ti je dvignilo plafon.
Res ti ga je.

končni rezultat.

Mi smo ja Maribor.
Pa ne da koga podcenjujemo. Samo smo prvaki države, imamo igralce, ki so vrhunski vsi.
Lahko dodam baje, ker danes žal to ni bilo tak.
Po tekmi se ne glede na rezultat zmeraj pozdravi Viole. Poraz gor al pa dol.
Tudi če ob polčasu zgubljaš, dvigneš glavo. Greš pokončno ven. Naš si in poglej nas. To si zaslužimo.
Lep sončen popoldan se je končal klaverno.
Že pred tekmo je zunaj spet bilo štemplanje. Ne vem zakaj je to treba, ker eni so se spet načakali.
Jaz se na srečo nisem, ker sem šla mimo vseh vrst, ker me tak nihče ni opazil in sem bila noter v minuti. Eni so zagotovo čakali vsaj pol ure. Ker se kolona nikamor ni premaknila.

nekateri brez pozdrava…

Upam, da se varnost zaveda, da je to brezpredmeten ukrep, ki ljudi odganja s stadiona. Je pa res da nam veteranom stadiona to ne predstavlja težav. Bolj so problematični tisti, ki so na tekmah redko, a vendar so tisti, ki so prihodnost našega navijaškega sveta.
Prepričana sem, da smo danes zaradi tega izgubili spet koga.
Ne moremo bit ponosni na to tekmo, ne na rezultat, ne na odnos do dresa.
Boli me, pojma nimate kak me boli. Kak je enim vseeno za naše rezultate. Žalostna sem in razočarana. Pričakovala sem preveč.

Viole se niso dale.

Pa Celje sem si želela v polfinalu. Ni se mi zdel pretirano težki nasprotnik.
Nekak niti ni. Če smo pošteni.
Celo tekmo smo se vsi skup matrali. Pri 2:1 se mi je res zdelo, da bo še vse dobro. Prepričana sem bila. Ta zadnji teden je predolg in preveč težak. Preveč naporen in predvsem zelo žalosten.
Rada bi se zahvalila vsem za lepe besede, Boštjanu, da je končno spet malo prišo, Barbari, da je glavna na vzhodu. Hvala zadaj Janu in Mitji.

ostali…

Hvala vsem, ki ste razumeli, da sem hitela med hokejiste. Zgubili so tudi oni.
Prijatelji so rekli, da naj ne bom preveč kritična.
In zato bom samo končala s tem…prosim, lepo prosim, spoštujte grb za katerega igrate.
Če zahtevam preveč, potem pa ne vem več kaj naj.
V soboto tako vrhunsko, danes pa…kot da je vse skupaj razpadlo.
Vseeno ste moji najljubši in ponosna sem na vas. Upam, da bom v soboto lahko ploskala tako kot se spodobi. In ja, isto bom pričakovala kot danes. Nič hudega, če bom razočarana.
Moj klub je NK Maribor. Ta ljubezen je večna.
Niti ta žalost o žalosti mi je ne more vzet.
Hvala Sonček, dal si mi moči za preostali del tedna.
Eksektli.
Rada vas ima.
MalaMo. :*