Bo ta blog nastal.
Čisto spontano, čisto drugače.
Nekje med učenjem nemškega jezika, branjem romana in novic, ki boljše, da jih ne bi brala.
Rada bi vam povedala, da sem neizmerno ponosna.
V številnih okvirih, ponosna, kot še nikoli.
Na vse tiste ljudi, ki so pred leti verjeli vame.
Čez točno teden dni, 4. marca, bo ta mali blogec, ta Mojčin dom ustvarjanja, praznoval 3. rojstni dan.
Spomnim se, kako sem skeptično pisala prve besede…
Danes ne štejem več besed, ki sem ji napisala, niti ur, ki sem jih posvetila tem tekstom.
Vredne so.
Zaradi mene, zaradi moje duše.
Ki je zmeraj želela početi prav to.
Prijatelj me je pred dnevi vprašal…pa zakaj?
In kasneje dodal…res imaš rada ta klub, to mesto…
Ne samo to.
Rada imam ljudi.
Predvsem ljudi, ki se trudijo.
Ne za denar, ampak za veselje ljudi.
Ki pomagajo z malimi koraki, s kilo moke, al pa samo ljubeznijo.
Ko sem začela, je bil blog samo o nogometu.
Bil mu je cilj, da nogomet približam ljudem, ki ga ne marajo.
Hotela sem dokazati, da smo navijači Maribora edinstveni.
Da smo posebni, unikatni.
Da smo dobri ljudje in da si nikoli ne bomo dovolili, da bi kdo naredil kaj drugače.
Mislim, da sem z blogom, ki ga pišem iz tekme v tekmo pokazala tisto lepo plat.
Prijateljstvo, ljubezen. Naše druženje.
Povezanost med navijači, med igralci. Povezanost, ko smo skupaj vsi zbrani.
Kako veliko lahko naredimo skupaj. Kako moč imamo, ko nismo eden proti drugemu.
S tem blogom sem pokazala, da so lahko besede močne.
Koga trofnejo in ga spremenijo na boljše.
Še največje skeptike sem prepričala, da preprosta, Štajerska beseda najde lepo mesto.
Začela sem pisat o drugih športih v mestu, ponosna sem na vse, ki to mesto delate večje in ga nosite v svet.
Tukaj sem, da vam povem kaj vse humanitarno počnem in želim, ter upam, da boste to naredili tudi vi.
Moj blog je dokaz, da ena mala Mojca, 161 cm in z jezikom in nohti, dosti daljšimi od tega, zmore več.
Ne, še zmeraj sem brezposelna oseba.
Moj mesečni račun mi napolni center za socialno delo. Z zneskom, s katerim brez domače pomoči ne bi preživela.
Guram iz meseca v mesec in gledam na vsak cent.
A zato ne šparam pri tipkah.
Tu je moj svet.
Še naprej se bom trudila, da bom s svojim pisanjem osrečevala, pomagala, dvigovala, poveličevala in predvsem…odkrito dajala svetu ogledalo.
Moji blogi so namenjeni meni.
Na stara leta, mogoče že prej, sem prijatelju Tadeju, obljubila knjigo.
Namenjeni so tistim, ki si želijo, da svet ni tak kot ga vidite v medijih.
Svet je lep.
Če se le izražamo tako, da ga delamo lepšega.
Ne pričakujte, da bodo moji naslednji blogi kak drugačni kot so bili vsi prejšnji.
Ostajam zvesta sama sebi.
Danes, ko ima blog več kot 113.000 ogledov…
…se ozrem nazaj…
…in si rečem…
…nisi tega pričakovala, a? 🙂
Hvala, prijatelji bloga.
Za vse lepe besede, za lepe misli, za vse besede v podporo.
Ponosna, da sem drugačna.
Ja, grem dalje, v svet.
Nekaterim ne bo uspelo, ne boste me videli na tleh.
V čast mi je, da ste z mano.
Zaradi vas sem v novem dnevu boljši človek.
Eksektli!
Rada vas ima.
Mala Mo. :*
Foto: Dejan Laketić