Obrazi

Snežena pravljica tolče na okno in spodaj na cesti je vsak dan tišje. Troblja se skorajda ne sliši več, zvonovi s cerkve so postali vsak dan. Spodaj ne slišiš otroškega smeha in tudi psički se tako zelo redko kregajo na svoje lastnike.

Nismo postali mesto duhov, postali smo mesto, ki razmišlja. Še zmeraj ne v takšni večini, kot bi morali, pa vendarle smo v razmišljanju izredni in se izogibamo situacijam, ki bi nam lahko škodovale.

V zadnjih dneh sem bila zunaj le nekaj krat. Nazadnje je bila pomlad, danes, ko si želim spet obiskat katerega od vrhov, ki jih vidim z okna, se na cvetovih nabira sneg. Zima je prišla z zamudo.

A marsikaj je prišlo, kar si nismo želeli, nismo pričakovali. Naivno poslušali laži. Preveč verjeli in premalo zaupali svojemu notranjemu glasu.

Ne vem kaj je te dni in kaj ni prav, trudim se predvsem razumeti. Ne zanimajo me statistike, številke. Ja, rastejo, več kot preveč jih je. In vsaka znova zareže v srce. Nikoli ne veš kdaj bo med temi številkami ime, ki ga poznaš. Obraz, ki ga imaš rad.

Za vse, ki me poznate dobro veste, da si tako zelo težko zapomnim imena ljudi. A zmeraj si zapomnim obraze in občutke, ki mi ti obrazi dajejo. Vem kdo me ima rad, vem koga začutim, vem kdo mi je pomemben. Začutim tudi pretvarjanje, a ne pokažem, da tudi sama znam malo obrniti obraz, da ne pokažem, da vidim dvoličnost. Sprejmem jo.

Znam igrati igro. Nekje v globini srca sem si zmeraj želela biti nekdo drug. Spreminjati glasove. Prepevat, pardon, fušat, samo zato da bi lahko pobegnila od tega kdo sem. Najtežje na svetu je biti včasih v svoji koži. Se sprejeti.

Če kaj, sem zmeraj bila najbolj zahtevna do sebe. Sem velik realist, v sebi nosim kanček optimista, a največ je v meni sanjača. Kaj bi lahko bilo, kaj si želim, da bi bilo. In pri vsem tem je najbolj pomembno, da v te sanje dejansko verjamem. Tako zelo močno.

Spomnim se že leta nazaj, sedem let, če sem natančna, ko sem začela ustvarjati svojo prvo Vijol’čno kri. Malo kasneje je dobila dodatek »za vse ljudi.« Pa še to sredi noči, ko sem razmišljala kaj bi dodali, da bi govorilo zgodbo vseh nas. No, sedem let nazaj sem razmišljala o številu ljudi, ki nas bodo obiskali septembra. Po tisti akciji nisem bila prava. Dala sem vse od sebe, pa vendarle sem vedela, da bomo boljši. Moramo biti. In sem garala. Vsako leto bolj. Številke so rasle. In rasle. Ko so me dneve pred akcijami spraševali po številkah, sem zmeraj povedala kakšno desetko manj od tega, kar sem si želela. Nisem upala sanjati na glas.

Lani smo presegli sami sebe. 265 ljudi smo imeli na sprejemu, kri je darovalo 234 ljudi.

Danes se je med krvodajalce vpisal izjemen Gospod. Ne morem mu drugače reči, kot Gospod Martin Milec. Na akciji 2018 mu ni uspelo darovati krvi. Rad mi je povedal, da bi res rad postal krvodajalec. In že včeraj zvečer sem slutila, da se bo danes nekaj norega zgodilo. In se je. Kako sem skakala od veselja, ko sem ga videla kje stoji. In potem je daroval kri. Spomnil me je na moj »prvič.«

Ne pozabiš tega prvič. Krvodajalska družina je dobila novega člana. In to je prvi nogometaš, ki mu je uspelo v zgodbo naših krvodajalskih akcij. Naših želj, pobud.

Drugi teden boste lahko trikrat darovali kri na Srednji zdravstveni in kozmetični šoli v Mariboru v sklopu vijol’čnega tedna darovanja kri. Ne pozabite prej poklicat na številke, ki jih najdete na uradnih spletnih kanalih NK Maribora in se dogovorite na termin. Darujete lahko v ponedeljek, torek in četrtek. Pridite, pomagajte. So mi prišepnili, da vas čaka tudi vijol’čno darilo. A kolikor poznam naše krvodajalce vem, da vam je vsem pomembno, da darujete nekomu, ki ga nikoli ne boste spoznali.

In ta nekdo ni številka. Nihče na tem svetu ni številka. Čeprav smo na koncu vsi zmeraj del nekih statistik. Vsi na koncu postanemo samo še številka na koncu svoje zgodbe.

A dokler smo živi, prosim poglejte te obraze. Pomislite prosim, preden brezglavo rinete na obiske, preden rinete v gužvo v naravo. Preden s telefonom v roki in slušalkami ne gledate okoli sebe in se skoraj zabijete v koga, preden v trgovini ne upoštevate opozoril. In prosim, poglejte obraze ljudi, ki vsakodnevno garajo zato, ker je kapitalizem bolj močen od zdravja. Ne, ne želim »naravne« selekcije, ker želim, da vsi živijo še dolgo.

Ekonomska profesija mi daje logične odgovore. Ki pa jih ne sprejemam. Ker sodoben svet ne rabi plačevati davka preteklosti. Sodoben svet mora odpreti oči. Se upreti nekaterim prikritim ozadjem. Sodoben svet mora biti vsak človek zase.

Pravite, da ne morete narediti razlike, če sami nekje stojite? Ste prepričani? Ste prepričani, da ne zmorete dovolj kričati, da bi z vami kričal še kdo?

Marsikaj se da spremeniti v glavah ljudi. Ampak začeti moramo pri sebi.
Da smo vsi ljudi. Da imamo vsi obraze. Da si vsi zaslužimo biti zdravi. A to vse bo sledilo, ko bomo nehali biti egoistični.

Gledam številke videje, fotografije. Spremljam, berem. Se sprašujem.
Zdaj, ko imate možnosti biti doma, ste naenkrat dobili toliko prijateljev? Aja ne, prijatelji imajo zdaj čas…pa se dobimo, ker se pol ne bomo mogli dobit, ker bo spet kaos.

Kaos je v vseh naših glavah. Vedno smo bili prepričani, da nas nič ne more ustaviti. Da smo mi nad vsemi. Kako majhni pa smo v resnici…ste opazili ste, kako majhni smo?

Te dni kljub vsemu veliko počnem. Mejo je srečen, da se lahko parkrat na dan z mano igra in gloda škatle do neprepoznavnosti. Če grem slučajno malo ven, pridem domov, pa me sprašuje kje sem bila predolgo. Življenje je res tako zanimivo.

Že leta nazaj me je prav maček naučil da je pogled skozi okno tako zelo lep. Ker mi je pokazal kaj vse ponuja okolica, pa je sploh ne opazimo.

V nedeljo je vedel, da bo treslo, še preden je. Počel je neke čudne stvari, ki jih ponavadi ne. Vsak dan me nauči nekaj novega. Če druga ne, da me ima rad neglede na vse.

Zato dragi prijatelji, kjerkoli že ste. V službah, doma, kjer na drugem delu sveta…ne pozabite biti prijazni. Do vseh. Ki želijo nekomu ponuditi roku, pa to v smislu pomoči sočloveku. Prosim, bodite v teh časih ljudje. Ker če kaj, smo vsi v nekem krču, strahu, nezaupanju. Ne vemo kaj bo. Naenkrat stojimo, sedimo. In smo naenkrat postali drugačni ljudje.

Pa koliko ste dejansko drugačni od tega kdo ste bili prej?
Še zmeraj iščete izgovore, še zmeraj želite vsem ugajati, biti sprejeti z aplavzom in všečki? Še zmeraj delate eno, govorite drugo?

Koliko vas je ta karantena, samo izolacija spremenila? Boste na naravo gledali drugače, kot zdaj? Boste kupili manj plastike, boste prijaznejši s prodajalci, učitelji, vzgojitelji? Boste kak euro več namenili vsem institucijam, ki pomagajo revnim, institucijam, ki so zdaj kot naš oklep. Naša energija. Naša moč. Boste vsak dan prosili za vse tiste, ki so vsak dan v stiku z ljudmi, ki so bolni. Pa ne samo s tem virusom, ampak tudi z drugimi boleznimi? Boste bolj spoštovali vse tiste, ki te dni iščejo rešitve za to, da bi se številke manjšale in ne večale? In ali boste naslednjič bolj prijazni z vsemi zdravniki, medicinskimi sestrami, administratorji, ki jih srečujte, ko odhajate bolni k njim po pomoč? Češ, mene boli pa sem lahko tečen…

Dragi prijatelji, prosim bodite hvaležni. Za vse kar imate. Za vse kar ste naredili. Za vse, kar ste dosegli. In predvsem bodite hvaležni za to kar smo. Da živimo v mirni državi, kjer se vedno bojujemo z mlini na veter, ki se vračajo kot Lassie. A Lassie je bila res tista prijazna psička, ki nas je spremljala skozi leta naših življenj.

Zato se ne pozabite nasmehniti na drugo stran ceste, če srečate kje kakšnega prijatelja, ki je peljal psa na sprehod. Počohali ga boste drugič, večkrat. Za naprej in za nazaj. In ne pozabite, da je ogromno ljudi na svetu, ki tako zelo trpi. Po bolnicah jočejo, kričijo, komaj dihajo. Imajo težave, ker nekdo ni poslušal. Ker morda sami niso poslušali.

Naučimo se, da je treba potrpet, ker potem nas zunaj čaka lepši in bolj čisti svet. Ko se vrnemo v realnost, se bomo lahko spet objemali, stiskali, hodili na kavice, sprehode, tekme in knjižnice. Lahko bomo šli spet vsak po svoje.

A nikoli več ne bomo isti. Nikoli več ne bomo takšni, kot smo bili pred tem. Ko je nekdo rekel, da moramo ostati doma, da rešimo sebe in druge.

Kjerkoli ste, prijatelji, prosim pazite nase. Upoštevajte navodila, ker niso za brezveze. Prosim, imejte se radi in predvsem bodi dobri sami s sabo te dni.

In ne pozabite poklicat ljudi, ki jih že dolgo niste. Ali vrniti klica nekomu, ki vas je poklical, pa ste ga pozabili nazaj iz takšnega ali drugačnega razloga.
Vsi smo obrazi. Vsi imamo nekoga, ki nas ima rad.
Zbudite se, spucajte pesek z oči in ne pozabite…življenje je lepo.
Rada vas ima.
Danes obraz kot odraz sama sebe.
MalaMo. :*