V katero smer?

Petek ob petih…je bilo včeraj.
Nekaj, kar smo bili prepričani, da se ne more zgoditi.
In vendarle s vprašajem..če se zgodi…kaj bo?
In bilo je.

igrate spletno verzijo? 🙂

Menda tretja, četrta minuta…in je pado edini gol na tekmi.
Minuto pred koncem pa še tak tipično za prijatelja iz kraja z najlepšo reko.
In ko pogledam nazaj…po tekmi sem namreč hitela v Kairos in nogometašev tokrat nisem srečala.
Le enih par, pozno zvečer…v Mcdonaldsu.
In ko me sprašujejo…kak si pa ti videla tekmo?
Saj ko sem v Kairos prišla, sem z obrazom pokazala čisto vse.
In vendarle vas vprašam?

začetek.

Na kateri strani ste?
Na strani NK Maribora. Kot kluba, na katerega navijate odkar pomnite?
Ali na strani publike, ki je celo tekmo vztrajno žvižgala?
Ali ste na strani enih par, ki so hoteli dvignit navijanje.
Tukaj čestitke predvsem, že drugič ta teden, enim parim iz sosednjih sektorjev.
Razumejo.

prosti strel.

Razumejo, da se v najslabšem trenutku ne dere nekaj čisto iks.
Ampak se Maribor vzpodbuja.
In če ne znate, znamo vzpodbujat.
Veste kaj nam ostane?
Da utihnemo.
Pa veste zakaj.
Ker ste plačali karto, ste jo plačali.
In ja, gledali ste slabo bolj gledališko, kot nogometno predstavo.
In ja, imeli smo toliko šans, pa ni bilo gola.
In ja, sodnik ni tokrat nič kriv.
Ta domžalski polom smo si zakuhali čisto sami.
In ja, čeprav s tako igro težko konkuriramo za naslov prvaka.
Ker igra konkurenca disciplinirano.

Viole

In ja, konkurenca je imela tudi nekaj sreče.
Tudi mi smo jo to sezono imeli še in še.
Mogoče je samo bonus izpolnjen.
In se bi morali zapret nekateri naši nočni lokali.
Zaradi varnosti.
In zaradi tega, da ne bi bilo več potrebno v karanteno.
Ki je nekaterim odveč.

končni rezultat.

In predvsem mi je zanimivo, da nisem več jezna.
Niti na tekmi se nisem pretirano razburjala.
Sem pa razočarana.
Nad čisto vsemi.
Vsak, ki je žvižgal na stadionu.
Upam, da si navijač, ki ga ne srečam več.
Nikoli več.
Koliko so nam eni, drugi bolj simpatični.
Nikogar, ampak nikogar ne boste žvižgali na stadionu.
Kar se dogaja že leta.

Luka in rdeči karton.

Enega igralca ima publika še posebej “rada.”
Upam, da ga bo na drugi tekmi pikno.
Tokrat v pravo mrežo.
In zaprl lape vsem, ki ga ne marajo.
In ne bo edini.
In čeprav Santija izrecno hvalim na tej tekmi, ker ne da je čudež.
On zna.
On razume.
V gol še ni šlo.
Pa bo šlo.
Pa veste zakaj?
Ker ne obupa. Ker mu ni vseeno.
Takih pa je na našem igrišču hrama prvakov bore malo.
Isto velja za tribuno.
Take sramote od publike nismo že leta imeli.
Kot je reko moj prijatelj David po tekmi.
Pa kaj bi še več radi?
Res, kaj bi radi eni?
Da vam hodijo po kolenih?
In čeprav je to roko na srce, sramotni poraz, naj ta poraz nekoga nekaj nauči.
Boli me. Res me boli.
Sploh ne upam zdaj fb odpret.
Ker še to kar sem prebrala, mi je žal da sem.
Moje srce je vijolčno.

ob koncu.

Ne morete ga raztrgat.
Je nedotakljivo.
Moje.
Za zmeraj.
Razumete.
Izbrala sem si NK Maribor.
Vedno bo to moj klub.
Moje srce pripada klubu.
Ne igralcem, ampak klubu kot celoti.
Od prvega do zadnjega, ki se trudijo.
Lahko rečem trudimo.
Ker sem del ene res posebne ekipe.
Na katero sem izredno ponosna.
Čeprav sem v očeh enih samo bjonda s fotoaparatom.
Je ta bjonda letos videla vse kraje prve lige.
Ne, pa nisem bila v Nemčiji, pa tudi Londona ne bom videla še tak hitro.
Bo pa klijči videl Novo mesto in še en poseben prostor na Dolenjskem.
In v sredo bom tudi jaz Čelsi gledala.
Ponosna bom.
Ker so garali za to.
Če je nekaterim stopilo v glavo.
Je prav tudi meni.
Če ste bogati na bančnem računu.
V srcu pa prazni.
Potem veste kje ste.
In če ste nogometaši Maribora in ne veste kako pozdravit navijača.
Potem je isto kot moje znanje kemije.
Pojma nimate.
Ker ne veste kako radi imamo mi ta klub.
Odrekanja, zadnji denar, plani za gostovanja.
Kaj, še plani kak in kdaj se dobimo za domače tekme.
Enkrat, samo enkrat preberite moj blog.
Samo enkrat probajte pogledat skozi moje oči.
Nimam več očal.
In dobro vidim.
Probajte se vprašat, kako je nam. Ko je vsega konec.
Ploskamo vam, vi pa glave dol.
Dostojno prenesite poraz.
Smo na vaši strani.
Ne pozabite tega.
Pa veste zakaj?
Poglej na svoj dres.
Kaj vidite prvo?
Logo sponzorja ali kaj drugega?
In veste kaj.
Mi bomo vedno tu peli…pa ploskali.
Ko noben ne bo več.
Pa mogoče nas bo enkrat spet pet v Gorici.
A po tekmi vam bom znova prišla roko dat.
In žal mi je, da po zadnji tekmi to ni bilo mogoče.
Ne vem na čigavi strani ste.
Upam pa le, da ta poraz prinaša spremembe.
Ker drugače bomo samo še korenček iskali po njivah.
Ne vem kako se počutite po takih porazih.
Mene bolijo ko pes!
Al pa ko Mejo, ko se mu da, da bi me zgrizo.
Kakorkoli pogledam.
Jaz bom v sredo tu.
Pa kuj bom tu…
Ne grem nikamor.
Moje veliko vijolčno srce bo zvesto ostalo.
Le eno prošnjo imam.
Vzemite si del moje vijolčne zvestobe.
Samo delček.
Potem boste razumeli, da so noči za spanje.
In jutra za garanje.
In ko se zvečeri.
Naj po zmagi zadiši.
Rada vas ima
Mala Mo. :*