»Mojca, ti veš koliko je ura?« slišim ko se prebijam skozi zadnje vrste poglavja izjemno zanimive knjige. Čas me res preganja in ni v moji domeni, da sem deležna takih vprašanj, ki jih načeloma sama postavljam drugim.
Hitro zaprem knjigo in si najboljši del prišparam za danes ali jutri in že iz garaže hitim proti dvorani Tabor.
Seveda hitim na prvi vhod in ta je še zmeraj v okvari. Ker pametnih ljudi nikoli ne zmanjka, so zato baje krivi obiskovalci in seveda nihče ne govori o slabi kvaliteti še nekaj mesecev nazaj prenovljene dvorane, kateri stoli so ostali v letu 1984 ali pa mogoče kakšnem letu kasneje.
Nasmehnem se spletu in se odločim, da bom uživala na tekmi modre skupine odbojkarske lige sponzorja, ki ni o nobeni tekmi odbojkarskega kluba Maribor naredil enega samega video prispevka. Sicer se sploh ne spomnim kdaj so kaj prišli tekmo prenašat v dvorano, a nima veze. Aja, ima. Ker če bi se tekme bolje prenašale, če bi mediji pokazali večje zanimanje za odbojko, bi tudi sponzorjev bilo več. Kapiš?
Včeraj smo dosti mahali in plesali ob italijanskih zvokih, ki jih tak ne razumem, so pa fajn.
Isto velja za mahanje različnih akterjev, eni pa mi dajejo občutek, kot da so tak al tak na jogi. Če gremo v desno, dajmo še it v levo.
In šli smo. V vse strani. Tadej je nabijal najprej eden, pol pa še drugi sod, nas na par rok preštetih pa smo tolkli z rokami kolikor se je dalo. Ko sem ugotovila, da moj glas ne bo zdržal še enega norega napora, sem vztrajala z rokami.
In bilo je fajn.
Po dveh suverenih nizih sem že videla kako ne bom kaj dosti zamudila svoje najljubše nadaljevanke, ko smo se odpravili malo še v četrti niz, ki pa se je zdel zgolj kot formalnost in bi za vse, ampak vse bilo boljše, da se tak al tak ne bi zgodil.
A vsaka šola nekaj stane. Vsak dotik in vsaka mreža tudi.
Včeraj smo se vsi dosti smejali, učili, peli in mahali. Kaj, še lučko sem prižgala za romantiko, vendar se zaradi te svetlobe tak al tak ni videla.
Bil je res krasen večer, kjer je bila odbojka na izjemno zavidljivi ravni, obe ekipi pa sta pokazali zakaj se kosata z najboljši v ligi in to z odliko.
Med vsemi temi fanti je odličnih talentov na pretek, le videt jih je treba. In če kaj, igrajo s srcem, željo in voljo in kažejo svetu koliko pomeni denar. Sploh če ga nimaš.
Še enkrat znova smo bili priča predstavi predstave o tem kako z mladih tak nič ne bo in kako jim gredo samo kozlarije po glavi.
No, tu imate! Kar ste hoteli, ste dobili.
Dvorano polno talentov in še prihajajo zadaj.
Rok dobiva dostojne in krasne naslednike, ki že nosijo s seboj ogromno zmag in pokalov z različnih tekmovanj.
Samo pogumno vsi skupaj.
Na nove podvige, palce in kazalce, zdravje in veliko osebnih zmag.
Ker eni angeli pač nimajo kril.
S poklonom navijačice.
Ker si mi v krvi. MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić