Pomežik slovesu

Hvala Rajče. Hvala Maribor. Hvala naši izjemni gostje na tribuni. Hvala vsem! Hvala. Hvala. Hvala.

Dočakali smo zadnjo tekmo sezone, ko bi v nekih »normalnih« časih dočakali že drugi krog nove. Ampak če se vse zgodi z razlogom, se tudi vse to danes je moralo zgoditi, kot sezona za nami.

Nevihta na nebu in nevihta na igrišču. A tokrat je bilo vse prej.
Rajče se je poslovil. Njegova številka dresa za deset let.
Dež pa je neusmiljeno lil. Naši pubeci pa so izenačenju bili nekje na istem nivoju.

Amir, Nemanja, Grega in Rok so se vpisali med zadnje strelce tekme v Kidričevem, kjer smo videli eno čudovito tekmo, ploskali, obujali spomine in se zahvalili za vse, kar nam je bilo dano.

Ko so mi pred tekmo povedali kdo vse prihaja na tekmo nisem mogla verjet dokler nisem videla na lastne oči. Fotografija je nastala ob polčasu. Jaz pa sem bila srečna, kot da bi zadela na lotu.

Prišli so. Marko, Goran, Petar in Dalibor. Njemu v čast. Da se poslovijo. Ga objamejo. Po njegovih desetih minutah. Po desetih letih z nami. Aleksander Rajčević je zadnjič v svojem življenju oblekel vijol’čni dres. Pardon, za zadnjo tekmo rumenega. A v dar prejel vijol’čnega. Se nasmehnil sodniku kot kapetan in se poslovil v slogu, kot je prišel.

Spomnim se kako je bilo, ko je prišel. 20, 26 in 28 so bile številke. Naučila sem se hitro njihova imena in jih vzela za svoje. En še ostaja…upam da ne odide še tako hitro.

Fantje odhajajo, mi pa ostajamo.

Ko sem danes gledala naše bivše igralce, sem si zaželela, da bi še kdaj oblekli vijol’čni dres. Da bi še kdaj prišli in igrali za nas. Toliko spominov, toliko krasnih zgodb.

Kako sem srečna, da so prišli na zadnjo vijol’čno tekmo našega bojevnika. Zaslužil si je. In zaslužil, da vidi zadnjo zmago v sezoni.
Lepo je bilo. Res je bilo fajn. Mirno, sproščeno.

Če pozabimo pretirano dimljenje in nepravi čas nevarnih frizbijev.
Tekma se je končala, fantje so ostali brez dresov, a pred tem ga srečam, ko gre mimo mene s tribune. Prosim ga, če sede zraven mene. Za selfi. Če bi verjeli ali ne, nimava ga. Naredila sva dve fotografiji. Po desetih letih nama je uspelo naredit res en zelo dober selfi.

Po tekmi sem potem še prisluhnila izjavam. Na trenutke sem imela solzne oči. Vzela sem si čas, da sem poslušala in ugotovila, da mi gredo slovesa tako zelo na živce. Ne vem če se bom kdaj na njih navadila.

In tisti mežik…ah, me znate hitro kupit. Z očmi, z norimi idejami proslavljanja gola, z iskrenostjo, pristnostjo, z vijol’čno ljubeznijo. Kako izjemni ste. Kako čudoviti ste. Kako lepo vas je objeti, kako lepo vas je imet rad. Kako krasni ste, ker ste vedno tako srčni, izjemni, čudoviti.

Hvala. Hvala. Še enkrat hvala. Za čudovito sezono. Naslova ne bo doma in srce se mi para. Žalostna sem, a ker sem prepričana, da se vse zgodi z razlogom, sem ponosna na vso delo. Za vse, ki garate, se trudite, se borite.

Ponosna sem, ker nosite na oblačilih najlepši grb na svetu.
Hvala, ker ste se po koronskem obdobju pobrali in se borili do konca.

Hvaležna sem, ker se nikoli niste predali. In ko bom končala ta blog verjamem, da bom napisala stavek, ki ga želim napisat odkar sem začela.

Ponosna navijačica sem. Hvaležna, da sem si lahko v tej sezoni ogledala v živo 33 tekem. Kljub vsemu, kar se mi je zgodilo, kljub vsem šivom, bolečinam, dietam, vsemu kar se mi je dogajalo v sezoni, ki je za nas minila. Hvala za vse kar sem bila deležna. Hvala vam, ker čutite z mano in hvala, ker imam vse to kar mi je dano. Nimam pravih besed. Jaz ne vem kak naj se dovolj zahvalim.

Z zvestobo nadaljujem. Večna je. Dokler bom živa bo moje srce vijol’čno, kri bo tekla v najlepši barvi. Vemo da že vsaj 2. septembra, ko bomo darovali kri. Na stadionu.

Dragi prijatelji, neprijatelji, vsi, ki boste brali to vrstice. Hvala. Res vam privoščim čudovite počitnice (kratke in sladke) in potem se vidimo.

Naslednji teden na treningu. Da začnemo novo poglavje v izjemni knjigi, ki piše toliko lepih spominov.

Kot da bi bilo včeraj…
Prišli so Rajče, Cvijo in Rulo…zdaj pa bo ostal samo še naš zlati Rulo.

In tako lahko zdaj končam blog…kot se spodobi…moj Maribor je na koncu drugi v državi. Čestitke in vse dobro novim državnim prvakom, ekipi Celja.
Komu kažemo hrbet, pa mislim da ne rabim napisat…ampak saj sem doživela tisti grd, hinavski nasmešek…kar seješ, to žanješ, mar ne?

A to je blog v čast Rajčetu, našim pubecom in hvala za drugo mesto. Drugo leto pa domu pripeljemo spet pokal. Verjamem. Vedno bom verjela.

Rajče, se vidimo v Kopru…ostali pa…vabila na kavo, sprehod na moje tri hribčke pa naj zmeraj velja.

In ne pozabite preštet število fotografij v blogu. Vse je naključje, pa vendarle nič ni, kajne? 😉

Se vidimo.
Hvala, ker ste.

Rada vas ima.
V srcu si mi ti.
MalaMo. :*