Pošteno izgubljeni…

Na celjsko areno sem tokrat prišla kasneje kot ponavadi, a s čudovitimi ljudmi.
Ko sem pred tekmo srečala še starša Aljaža in Aleševega očeta, ki se me je še spomnil izpred petih let, sem bila vesela na še en prijeten nogometni dan.

Mejo the maček. 🙂

Na postavo se že dolgo ne oziram več, ker sem prepričana, da imamo vse fante sposobne za prvo enajstko, ker so preprosto…naši.

glavni navijač.

Pa vendar se moja zelo nerealna napoved zmage ni uresničila.
Že po prvem celjskem golu, pa drugem, pa izključitvi Željkota in pol še menjavo Damjana…takrat se je vse zdelo vse čisto brezupno.

začetek.

Hotela sem ohraniti mirno kri in po zaslugi svojih krasnih prijateljev, mi je to tudi uspelo.
Dobili smo še tretjega, enega so si pa sami dali.
In zaključna ocena te tekme je…to ni bilo nič.

Aleš.

Ničemer podobno.
Nihče se niti ni hoto borit, kaj šele kaj dat od sebe.
Nisem jezna, nisem niti več razočarana.

Jug.

Šport so tudi porazi in tudi mi, prezahtevna publika, bi to morali počasi dojet.
Smo razvajenci, ki smo porazov nenavajeni.
In to je bil en večer, ko smo se malo streznili.
In to malo fejst.

Agim.

Oseba iz tribune, ki je zmeraja golmana in on pol to osebo nazaj…brezveze, čisto brezveze.
Tribuna je tak nekaj res žalostnega…ampak kljub vsemu…noben tega ne bi rabil počet…
Igra za najslabše ocene. Nikomur se niti ni dalo, da bi se potrudil.

humanitarni nogometaši in rokometaši.

Tribuna…pljuvali so po sodniku, ki je končno sodil tekmo normalno…res, eni rabijo očala…
In še Jug…včasih pogrešam to, da bi razumeli to kar se na jugu poje…
Predvsem tista…ki sem jo slišala danes…in še kup navijaških pesmi, ki imajo globok, a nekaterim zelo nerazumevajoč pomen.

Mitja in njegov svetovalec. 🙂

Danes je v celoti ta naš dan postal…saj ne vem kaj rečem naj…izgubljen?
Celjski nogometaši so pošteno zmagali in te tri točke so si zaslužili zelo, zelo fejst.
Poglejmo resnici v oči in si priznajmo, da nasprotniku čestitamo, ker je bil boljši.
Se vidi da te dni berem biografijo “Rafa” in sem pod vtisi tega španskega šampiona.
Res je, ne moremo vsak dan zmagat.
In ne, ni vsak dan zmagovalna sobota.
Ne bom se jezila na vas, ker vas imam rada. Navijače, igralce.
Vse je ok in vse bo še ok.
Ne mi hodit s sklonjeno glavo.

konec.

Všeč mi je bilo, ko se mi je Mejo po tekmi le nasmehnil, ko mi je dal roko.
Vredu je fantje, res je vredu.
Tak vas ziher pljuvajo zdaj vsi portali. A oni vse pljuvajo. Tudi če so zmage. Če bodo zdaj, je to samo njihova gnev, ki ga morajo spravit ven. Odpustite jim in odpustite sebi.
Lahko je slabi dan. Le želimo si, da se ne bo ponovil.
Pred kakim letom dni bi ta blog ob takšnem porazu zgledal čisto drugače.
Zdaj pa sem le malo zrasla.
Vsi moji kilometri bodo ostali. Ostala bom z vami. Zmeraj.
Ne pridem dat roke, če ne mislim iskreno.
In tudi če mi je vi ne pridete dat, vas nimam nič manj rada.
In čeprav sem večno na udaru, sem ponosna, ker spet te vrstice pišem in se zahvaljujem Maji iz Šiša, ker mi je naredila tako super večerjo.

Joshua je bil na hece. 🙂

In hvala Gregor in Boštjan, ker sta mi olepšala to krasno soboto.
In hvala vsem, ki ste ta oblačen dan preživeli z mano.
Hvala Rok, ker me imaš rad neglede na vse.
Po tekmi smo videli žalost v očeh…a življenje gre naprej.
Toliko lepega smo že doživeli in še toliko bomo.
Ta dan je samo ena kapljica…in morje bo postalo ocean..vijolčni ocean.
“Mi skupaj eno smo.”
Še pomnite, prijatelji?
Rada vas ima.
Mala Mo. :*