Ljudje so mi rekli…nora si…

Čisto zares.

prijatelja za vedno.

Kaki gorenjski dan je to bil! Vrhunsko dober. V skoraj vseh pogledih. Skoraj.

kam gremo? 😀

Mateja je predlagala…gremo še na Bled pred tekmo…Ja, če boš peljala…sem rekla. Pa je.

neposrečena kombinacija.

In smo Martina, Mateja, Anja in moja malenkost s pežojekom odrinile na avtocesto in na Bled.

grad.

Pijača sredi Bleda in sprehod po okoli…krasno. Čisto drugi svet, malo odklopa, obvezne Anjine malce, ki je ne zmanjka tak hitro…

Bled.

Panj…obisk gorenjskih prijateljev, naših sončkov Damijana in Darje…krasno malo “čebelarnico” pijače imata…nasproti pa Gorenjko…kaj češ lepšega…

Panj.

Od tam pa na fuzbal. Anjo in Matejo sva pustili zadaj, ker Viole so šle skupaj noter, midve z Martino pa dalje na ogled stadiona…kot da sem tam prvič. Saj dejansko sem res.

top 22.

Spoznavanje narave in družbe brez očal je posebno doživetje. Varnostnik je bil zoprn ko sam hudič, vse ostalo je bilo pa čisto super.

po Dejanovem…

Mala ekipica Viol je bila prav simpatična, prijateljev vesela, druženje preko ograje nasmejano. Kako lepo je videti vsakega posebej. Tudi koga, ki namerno se obrne vstran, ignorira, se ne ozira…škoda. Življenje je prekratko za takšne nepomembne trenutke…

skriti gledalci. 😀

Polfinale pokala Hervis je danes postreglo z igralcem tekme, ki je bil golman iz Kranja. Ta fant pa je pokazal, kak se stoji v svojem golu. Čeprav je fasal prvega vrhunskega od Dejana in na koncu za srečnih 2:2 še od Marcosa…ampak fant je bil golman, kot se za golmana spodobi.

nebo nad stadionom.

Šanse smo imeli, tekma je bila res fajna, na trenutke zabavna. Na trenutke mi je šlo kar na jok, drugič sem iskala solzice umetne, ker je sonce žgalo kot na koprski plaži.
Vendar pa nismo blesteli. Prepričana sem bila, da po prvem golu jim jih bomo nabili tak, da nas bodo do sobote še fejst zadaj gledali. Samo ne…pač ne. Zakaj bi? Izstopali so posamezniki, ki bi travo jedli, da bi zmagali. Izstopali so posamezniki, ki že nekaj tekem kažejo, da jim ta dres in grb statusni simbol in daleč od ljubezni, želje, volje…

končnih.

Hvaležna sem tistim borcem, ki ste moje upanje. Res, danes sem verjela. Kot še nikoli. Pa čeprav sem vedela, da bo res težka tekma. Samo ta Triglav nič kaj ni deloval zanesljivo. No, na drugi strani pa tudi mi ne. Enih par si ne zna štopat žoge, pa če bi to trenirali šest ur na dan. Ne gre, pa da ga lepo prosiš. Na drugi strani se eni silijo v neke dolge podaje…pa če vidiš, da je igrišče premalo…kam rineš pri hudiču? 😀

tak nekak je zgledalo na koncu.

Malo vzganjam sarkazem…res, ker imam res rada to ekipo. Samo to moje “rad imet” in “nor bit” pač ni dovolj. Bi bilo fajn, da bi se še od nas kaj nalezili.

na stadionu.

Sončno vreme na lepi strani alp, kulisa, da ti sapo vzame, njihovi “small faces” z opičjim načinom navijanja, ki te je moral spravit v smeh, gospod z rogom je bil spet na delu, gospod Dolinar je spet malo zamudo dogodke in odmeve tekme…pač, Kranj. Saj smo navajeni, da pač niso oni nas navajeni. Še po vsem tem času še vedno ne vedo kaj bi z nami. Na vsaki strani stadiona veljajo drugačna pravila…navijači se počutijo, kot da so živali, ki jih peljejo v klavnico (pa to ni zraslo zdaj na mojem zelniku).

od velikega kapetana. 😀

Vse skup je še vedno tak premalo voljno in polno energijo (in potem je moja energija problem:)).
Še dobro, da se je tekma končala, ker bi se morda lahko končala popolnoma drugače.
Žal mi je za ene novince, ker jim ne gre…res bi si želela, da bi jim res šlo…rabimo jih…
Na drugi strani pa je tu g. Tavares. Naš ata, brat, prijatelj, igralec…karakter. Gospod mu recite. Ker s svojo energijo daje nekaj več na igrišču. Lepo je vedeti, da mu je še vedno mar tako kot prvi dan, ko je stopil na našo sveto travo…

midve z Martino. Bled.

In potem konec tekme…do nas, oz. do navijačev, ki smo družno skupaj stali, so prihajali, kot da so spokregani. Malo po malo. Tak zdaj malo dva, pa pol tu pa tam kaki, na koncu še eden…tak…kot da niso povezani. Da bi si dali roke, nas pozdravili, nam skupaj zaploskali. Kot da se predstavljajo kot posamezniki…mi je vseeno to dalo malo mislit. Gesta, ko jim gledaš v oči…in nekaterim…mar čisto nič ni…
Babnice lačne smo si po tekmi privoščile še krof, sladoled in burger….ter še Ligo Prvakov, zdaj pa je čas, da končam blog, vam pokažem kakšno lepo fotografijo z Bleda in mene nasmejano.
Ko se dobro počutiš v svoji koži, si misliš, da te nič ne more ustavit…

lep razgled. 😀

Res sem utrujena in vesela bom postelje,  ko napišem zadnjo vrstico, preverim vse komentarje in zbrišem tiste, ki niso primerni na facebooku.
Dan je bil dolg in krasen…

konji na Bledu.

In ko smo se vozile domov…je na radiu zvenela pesem…
“Ljudje so mi rekli, da sem nor…a jaz bi le enkrat rad bil tvoj….” Če se kdo najde v teh vrsticah…bo že vedel, kaj sem hotela z njimi povedat…
Nora sem, priznam…ker verjamem v lep nov vijolčni dan, nove zmage, prvo že v soboto, na finale pokale v Kopru, kjer si že rezerviram svojo kepico sladoleda v Kekcu in mojo klopco na plaži….
Pač, verjamem. Moram verjet…ker čeprav manjka toliko stvari…je upanje tisto, ter tisto mojo voljo…ki mi je ne boste vzeli…upam, da v tem nisem edina…
Praznik dela je za nami…pred nami pa mesec, ko končujemo vse, kar smo gradili celo leto…
Prijeten maj vsem skupaj in ko se vidimo…dajte me pocukat za rokav in rečimo kakšno prijetno.
Hvala vsem bralcem in kot zmeraj….rada vas ima Mo :*

Šentviški predor.