LIGA PRVAKOV

Dragi moji, če bi celi blog napisala z velikimi črkami, ne bi mogla na ta spletni papir spravit kako se počutim.
Ko sem v Kairosu spremljala tekmo, sem bila čudna. Res čudna.
Zaspana, utrujena, brez energije, še tableto sem vzela…kot da mi ni.
Tekma je postajala živčna, komentator pa mi nikak ni sedel.
Pojedla sem hot dog, se presmejala čudovitim ljudem okoli sebe, pa še vedno sem bila čudna.
Ni besed, kak sem šla sama sebi na živce.
Igrali smo dobro. Ne full dobro, ampak dobro.
Toti Škoti so mi šli še bolj na živce, kot sem jaz šla sama sebi.
Zdelo se je, da tota nula noče in noče zginit.

naš selfie. Hvala Rok!

Menjav ni bilo, jaz pa sem še kuj tečnarila.
Med tako krasnimi ljudmi, meni pa muka vseh muk.
Pol pa je nekak Merti pado pa Marcos zadel pa nekaj…
Ne sprašujte me kaj se je to dogajalo. Ljudje so se objemali, roke iz vseh strani…kričanje, to je bilo kričanje. Ekipa, kaj takega…
Vsedla sem se, kot da se ni nič zgodilo.
Gledala na tisto uro, živčna menda še bolj kot prej.
In čakala. Kak ni minilo. Pa ni minilo, pa ni minilo.

postava.

Ko je bilo konec. So živčki končno popustili.
Nasmehnila sem se.
Objemala sem ljudi, spraševali so me kak se počutim, jaz pa sem samo imela solzne oči.
In zdaj je prav za tiste moje besede.
Rada bi se zahvalila v prvi vrsti sebi.
Ker sem vztrajna, trmasta in nagajiva.
Da nisem nikoli obupala in vedno verjela.
Hvala, ker vas je nekaj, ki ste vsa ta leta verjeli z mano.
Ko sem začela bloge pisat, je bila to pač ena dolgočasna zgodba.
Zdaj je pravljica.

naša publika.

Ta blog in vso delo za fb nk mb in ostalo delo…je zahvala.
Danes je prišla ta Liga Prvakov, padel je velik Celtic.
Zmagali smo in če vam povem kak se počutim…
Umirjeno.
Vse se je sprostilo in potem sem po Kairosu plesala, pela, se drla, s Samuelovim vozičkom sem norela kot da sem zmešana.

Spoznala sem čudovite nove prijatelje in hvala za krasen večer.
Za večer, ko so moji fantje končno dobili to kar delajo vsa leta.
Garanje, ure odrekanja.

postavitev.

Vse tekme, vse ceste, vsi ti kraji…uspelo nam je.
Draga moja ekipa, pa nam je ratalo!
Izogibam se skeptikom, ki nas niso imeli radi.
Ki so nas vsa leta poniževali, tolkli po nas.

za mojo vijolčno dušo.

Mi pa smo tukaj.
Pred vrati Raja.
Mi smo tukaj.
Igralci in navijači.
Vsa leta sem poslušala s čim se to bavim pa kaj ne bi počela kaj bolj pametnega.
NE!

Vedela sem v kaj verjamem.
In upravičeno sem verjela.
V te fante, ki jih bom na letališču pogumno objela in jih imela rada isto kot do sedaj.
Za mene so enaki, za mene so moji fanti, ki jih čakam po tekmah, treningih…

Ko eni spijo, jaz na letališču, tipkam bloge…zmagujem in jočem z njimi.
Moji fantje, ki so mi vrnili nekoč življenje in so danes tisti, ki jim ploskam in se zahvaljujem.
Lažje je in to bo še lepa sezona.

Genij!

Hvala vsem, ki berete ta blog.
Hvala vsem, ki me imate radi.
Hvala vsem tistim, ki zdaj razumete, da nisem verjela v nemogoče.
In hvala moj Kairos. Hvala, res hvala.

poglejte rezultat.

Ste moja luč vijolčnega življenja.
Ta zmaga je za vas.
Ker ste bili tukaj, ko nikogar več ni bilo.
Dobrodošli v Ligi Prvakov in hvala ker smo lahko te nove krasne vijolčne pravljice.
Aja, pa ne me za karte klicat.

Novakovi in še eden. Davor.

Že zdaj povem, da ne bo joka in stoka.
Rada vas ima.

Novakovi.

Srečna in presrečna.
Mala Mo. :*