Vse se je na koncu postavilo na svoje mesto.
Muhasto vreme. In prišel je sonček.
Prišel je prazen parkirni prostor.
Prišla sva midva. Pa najina tako ljuba družina.
Vse smo se zmenili pred tekmo, da smo se pol lahko celo tekmo imeli tako zelo lepo.
Krasno vzdušje v Račah je včeraj prineslo vse kar papir ne prenese.
Številne krasne priložnosti, lepo nogometno predstavo.
In spet ni bilo gola. In spet ni bilo gola.
Polčas.
Miki ostane pri vhodu v slačilnico.
Gremo ponovit scenarij. Spet ni gola.
Vmes Drava tu pa tam resno zapreti. Joj ne no.
In pol rezervist Tim 20 minut po vstopu v igro le zadene gol.
Bil je dovolj. Bil je za zmago. V 4. krogu 3. slovenske nogometne lige vzhod.
In veselje. Veselje je trajalo verjetno še dolgo po tem, ko sva se odpeljala proti domu.
Bilo je krasno srečanje. Veselo, zabavno, razburljivo.
Na trenutke ranljivo. Boleče. Tudi trpeče.
A na koncu se vse povrne. In na koncu je še vse dobro.
Ob bučnem aplavzu in izjemnih prijateljih končujemo srečanje. Stisnemo roke našim najljubšim. Kako nas pot vedno znova pripeljejo nazaj.
Lahko mine desetletje in spet smo skupaj. Lahko minejo tedni, pa smo znova skupaj. Al pa se recimo že od srede nismo videli.
Kot sem obljubila mojemu Kapetanu.
Blog za zmago je tukaj. Srčno in res garaško je bila pripeljala do konca. Popolnoma zaslužena in res polna mladosti pomešane z izkušnjami, ki so bile neprecenljive vrednosti.
Do prihodnjič. Veliko krasnih skupnih trenutkov.
Predvsem pa veliko zdravja. In krasnih aplavzov.
Bilo mi je v čast. Hvala za vse. Hvala vsem iz NK Rače za vso gostoljubnost in pomoč. Hvala družina Milec. Mam občutek, da bomo letos še nekajkrat skupaj.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Kako lepo je biti. Biti.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić