Po petko v Bakovce

🙂

Z Rokom sva bila že v četrtek trdno odločena, da v nedeljo greva na prijateljsko tekmo, kjerkoli že bo.
Pot naju je zanesla v Bakovce, en res simpatičen prekmurski kraj.

prva ekipa.

Ko sva prišla v sam kraj, sva hitro ugotovila, da ni tak mali. Mitja pravi…tam Mercator, pa preko mosta, pa nekaj muti in muti. Nič, probajva. Greva ravno, vse to vidiva in potem le srečava enega gospoda na kolesu…samo ravno pravi.

Mitja in oba vratarja.

In res, prideva na ta krasen košček zemlje, kjer je močan vonj po travi, krasna tribuna, mi pa še enih par, večina domačinov.

začetek.

Prva ekipa je vidno vidna in zelo dobra. Napovem da bo polčas 3:0, a ni dosti manjkalo. Mendy in Amir. Potem v drugem dodajo svoje še Nusmir dvakrat in Goran.
Kaka krasna tekma.

Petar. Talent! Velik talent!

Obe ekipi, ki jima na golu poveljuje Jasmin, se izkažeta za fantastični. Odlična igra, zabavna, Madžari iz ekipe Dunaujvaros pa popolnoma nemočni.

madžarski golman in težave s soncem.

Super tekma, vroče ko pes, komarjev ko trave, srbi zdaj vse…a bilo je vredno.
Z Rokom je zmeraj zabavno, ker je preprost dečko, samo z željo, da mu avtograme šrajbajo fuzbalerji na drese.

Marcos Veliki!

In tako po tekmi pozdravim vedno zlato Kajo, ki z nama počaka še ostal del nogometašev in našega dragega Damjana.

Goran in njegove tri.

Marcos naju je z novo frizuro znova tako vesel, da postaneš tako srečen in vesel človek, tudi če si celi popikan.

A nobena ni bila prava.  🙂

S fanti se smejimo enemu dečku, ki vsakemu gnjavi za dres, kapetan pa mu na koncu podari svoje kopačke.
Počvekamo malo, se nasmejimo.

Menjave.

Tako lepo je videt to krasno ekipo. Alen, Petar in Arghus se Roku podpišeta na drese, ura mine…
In čas je, da petarda na bus, midva pa počasi za Kajo in busom proti avtocestni tabli za Maribor.

Dvojni Me. 🙂

Hvala Kaji za vso pomoč in vsem nogometašem za odnos do navijačev.
Neverjetni ste.
Izredna pohvala naši številki 30, ker je velik, ampak res velik talent in prepričana sem, da boš še velika zvezda.

krasno nebo.

In za konec ne morem mimo fantka iz prekmurja, ki je sedel pred menoj. Z očetom sedi nemirno pred menoj in ga sredi lepega vpraša: “Maribor guči po slovensko?”
Zato za vse…ki ne veste. Govorimo slovensko in to bolj, kot marsikateri Slovenec in imamo igralce, ki so bolj Mariborčani, kot so eni Slovenci.

živi zid.

Sicer pa sem se ob tem iskrenem otroškem vprašanju vprašala, ali naše bodoče generacije sploh vedo kje živijo in kdo je klub, katerega tekmo so danes gledali…

druga ekipa.

Hvala za krasen dan, Roku še za večerjo in za to, da me zvleče na tekme, in iz njih naredi krasno zgodbo.
Lepo je, ker imam tako krasen klub in v njem tako krasne ljudi.

fotografija s kapetanom je nekaj posebnega. Zmeraj. 🙂

Naj vam bo lepo, kjerkoli že ste.
Z Mejotom the mačkom vam želiva prijeten teden.
Mala Mo. :*

p.s. In ne pozabite podpisat izjave za darovanje organov. Naredili boste plemenito delo. Tako kot sem ga jaz v sredo. 🙂