 |
| Naša zgodba by Teoson… |
…da boste kdaj razumeli preteklost in živeli boljšo sedanjost…
Kakšni meseci so za mano, nami vsemi…
Smo delali, pa delali, pa delali.
 |
| vijolice. |
Podnevi, ponoči, na tekmah, v službi, na kavah, na čvekih…skratka…ladjice vsepovsod…
Danes sem mu podarila zadnje tri…
Katja, Tatjana in moja malenkost smo tri ladjice naredile ob začetku prireditve v SNG Maribor…
A po vrsti…
 |
| skrajni začetek… |
Včeraj, še zmeraj vidno bolna, sem se s Tatjano odpravila v kliniko za zdravljenje favšije..
Ja, ko bi v njo stopil še kdo drug…ne bi bilo narobe.
Na poti sva, ironično, srečali še vijolice…
 |
| vsak je človek… |
Ogled inštalacije je bil neverjeten. Vodička Lucija nam je dala lončke, pa so šli..
Povedala nam je zgodbo. Hoja po poti do pekla, je bila ganljiva. Ko sem stopila v “navidezni” krematorij, sem se zamislila nad življenjem…
 |
| označeni… |
Cela prestavitev je bila za kurjo kožo in bolečin v srcu…
Pa vendar neko zmago…
Zdaj vemo, in zdaj bomo pomagali drugim…
 |
| ratalo jim je… |
Hočem, da prestavitev vidite sami, poglejte jo s svojimi očmi…
Ko sem gledala tiste ladjice sem razmišljala o otrocih, ki jim ni bilo dano živeti, o nas, ki smo del tega krutega človeštva.
 |
| vlak smrti… |
Ko sem šla skozi te ladjice sem se spomnila na vse ure dela, ko sem garala in si govorila…še ena, saj zmoreš…pa je iz ena nastalo 120…in tako naprej…
In sva šli…domov.
 |
| toliko ladjic, toliko ljudi… |
Da se vrneva s Tatjano drugi dan…in zraven vzameva še Katjo..
Tri dekline smo si izbrale fenomenalen prostor v SNG Maribor, da se poklonimo tem ljudem, ki niso smeli živeti…
 |
| boleče številke… |
Kak sem jokala pol predstave ni omembe vredno (pa kašljala tudi ne), da me je ganila vsaka misel, vsaka beseda…vsako dejanje…
 |
| pot do pekla… |
Oh, ni za opisat kakšna ura je bila to…ko sem težje dihala in se spraševala kje je ves svet, da bi slišal to zgodbo.
 |
| človek… |
Drugače človek gleda po takšnih stvareh…zamisli se nad svojim jamranjem…in kako so drugi do nas…
…ker pomembni smo mi sami…
 |
| celica… |
In mi smo pomagali odpret vrata otrokom Indije, z besedo, z ladjicami, z dejanji…
Ni potrebno dosti, a pomagali smo ljudem na drugem koncu sveta, da bodo lahko živeli kot ljudje.
 |
| v “celici”… |
In zdi se mi pomembno, da vam povem, da mi je žal. Za vse tiste, ki niso naredili niti ene ladjice. Ne zamerim nikomur, vem pa, da je moja duša spet bolj polna…in moja duša je to naredila za njih, da je pomagala sebi.
 |
| ostale so le…solze… |
Te ladjice so rešile tudi mene. Ko mi je bilo najtežje, sem jih naredila največ…in bile so toliko mi v pomoč, kot sem bila jaz njim.
 |
| da boste vedeli… |
Hvaležna sem tem ladjicam, da sem lahko spet po predstavi objela meni ljube profesorje…ga. Zver, ga. Lep, ga. ravnateljica in g. moj najljubši Krabonja…
 |
| začetek… |
Hvala, ker ste mi dovolili, da sem na svoji šoli pustila del svojega srca…
Hvala, ker ste nam dali moč, da smo naredili nekaj več.
 |
| zgodba… |
Hvala, ker smo lahko pokazali, da ste nas naučili bit človek…
Hvala moja najljubša šola, za ta krasen večer, za te krasne mesece, hvala…ker smo nekomu pomagali, da smo pomagali še sebi…
 |
| profesorji z besedami srca… |
Ne vem kaj vam naj še kot rečem…
Naj bodo te ladjice nam vsem v opomin.
 |
| ob pesmi Tanje Ribič… |
Jaz bom, ko končam blog, naredila še eno…in ta bo v opomin meni…
Ponosna sem, da sem del te velike zgodbe…
 |
| zadnjo je imel, kot zmeraj, on… |
Lepo mi je bilo sodelovat in obljubim, da ni zadnjič…
Bilo mi je v čast in ponos.
Vedno bom vaša ponosna bivša dijakinja.
Hvala, ker ste.
 |
| zaključek. |
In ker je življenje zaradi vseh nas lepše.
Z velikim spoštovanjem.
Tudi tokrat drugače.
Mojca Pepelnik.
 |
| sng maribor… |
:*
Foto: Dejan Laketić