Bil je lep sončen dan…

…nas peljala pot je na dolenjsko stran.
Krasen izlet, kjer sem prevzela volan in štiri prijatelje peljala na tekmo v Novo mesto.
Prvo smo oddali paket eni mamici, pol pa smo se podali proti Tušu in posledično na stadion.
Znova smo bili na znani lokaciji in kak lepo sem zletela po tistem blatu.

V risanki bi bili resnično ponosni name.

Mejo.

Četrtfinalna tekma pokala Slovenije…
…veš da sem petardo napovedala.
Pa ja ne bomo imeli težav.
Kaka samozavest. Sploh nisem bila prepričana v nič drugega.
Saj pa te znamo in zmoremo.
In če smo pošteni, lahko bi se zgodilo tudi to.
Ampak ČE je tu velik.
Kaj vse se je zgodilo v teh slabih dveh urah…
Saj ne bi verjela, če ne bi tam bila.
Zgrešili smo dva penala. Branila sta dva različna golmana.

on the road again. 🙂

Ker je med enim in drugim penalom padel rdeči za prvega golmana.
V vrata je prišel golman številka dva, ki pa je pokazal, da bi gladko lahko bil tudi golman številka ena.
Ne vem kaj je na teh krkaških golmanih, ampak so fenomen. To ne moreš verjet kaki fenomen.
Kaj, to še ni vse.

selfie.

Dejansko smo izgubljali ena nič, ko je zadel, končno, Mendy.
Dvom o zmagovalcu in s tem veliko olajšanje, pa je odločil Aleš Mejač. Mejo.
Vedno ko da on gol, sem tak ponosna. Kaj, še moja mama je tak ponosna.

Krka.

Vrhunski igralec, katerega ime je dobil naš mačkon, je znova odigral vrhunsko tekmo.
Navdušena. Se razume.
Prevedrena ekipa se je danes na tej “zelenici” (al kaj je to pač bilo) borila koliko se je pač lahko borila.
Že v osnovi nisem po ogledu postave pričakovala da bodo naredili več kot so, čeprav, roko na srce…lahko bi jim jih napokali da bi se kadilo od njih.

Je malo pobegno. Kapetan.

Logično, bila je tudi ta ekipa za par razred boljša.
Čeprav nam je na trenutke zastal dih.
In smo se spraševali kaj bo s tega.
Z golom prednosti, tako gremo na povratno tekmo čez 14 dni in prepričana sem, nikoli tak prepričana, da bo doma čisto drugačna zgodba, z drugo postavo in mislim, da tu polfinale sploh ni ogroženo.
Če druga ne, pa je treba priznat, da sem tak srečna, ko dobijo šanse tudi mladi iz b ekipe, pa da igrajo igralci, ki jih redko vidimo.

začetek.

Saj jim ne moremo čisto nič očitat, če pa so domov prinesli zmago in zelo pozitiven odnos do igre in predvsem so vsi  garali za vijolčni grb.
Potem pa še nekaj, kar nekak moram omenit.
Ko se je tekma začela, nas je bilo na “naši” tribuni kakih 14, ne vem če še kakšen več. V glavnem, nekaj malega. Naš avto, Jan, Goran s prijateljem, moji zlati Lavriči in še trije fantje.
Ki so imeli res željo navijat. In prve pol ure smo se drli, navijali. Res nas ni bilo dosti. Smo se pa trudili in srčno navijali na naš klub.

nekje na poti do konca…

Predvsem mi je bilo všeč, da smo mi, ki večino gostovanj presedimo (in v Krki prestojimo), prevzeli neko idejo o tem, da vzpodbujamo fante in damo še kaj od sebe.
Pa je nekaj čez 30 minuto se vse skupaj nehalo.
Ne vem al naj sploh komentiram kaj smo doživeli.
Ker to je dejansko vredno…ne vem česa…če česa sploh.

po golu.

In če se je kdo vprašal, ki nas je slišal, zakaj smo utihnili, mi nismo pravi naslov.
Bi pa samo rada povedala, da smo dobili recimo temu prepoved, dokler ne bi mi dobili “dovoljenja” da lahko navijamo.
No, kaj naj dodam. Nismo več navijali.
Poudarjam. To ni bil jug. Tukaj smo bili navijači, ki smo bili sami 30 minut. In še enkrat poudarjam. Do takrat ni bilo nikogar, ki bi nam diktiral kaj lahko in kaj ne smemo.
In dodajam. Ne bomo več. Res ne bomo več.

Zahaja.

Fantje vedo, da smo gori neki na nekem blatu, travi, tribuni, nekje pač…vedo, da jih vzpodbujamo po državi, držimo pesti za njih, jih imamo radi in jim želimo dat vzpodbudo.
Fantje tudi vedo, da ne rabimo se dret, ker vedo, da smo na njihovi strani.
Danes smo pač imeli željo, ker so bili tukaj fantje, ki so želeli navijat na naš klub. Pa mislim da niti iz Maribora niso bili.
Nimam besed, res.
Jaz sem tak ponosen navijač Maribora, da še skoraj uro po tekmi čakam fante, da jim dam roko, pol pa tribuna tudi ni več to kar je bila.
Pa veste. Saj imam vse, tribuno, igralce, vse…enako rada. 
Samo vedno bolj se sprašujem kaj je prav in kaj ne.
Kaj lahko in kaj ne?
Kje so pravila?

gospod se je hoto z nami slikat. 🙂

Bomo namesto skupaj, šli eden proti drugemu?
In kaj se je zgodilo s svobodo govora?
Moj blog je moj zanimiv obraz.
Veste, da imam potrjen za krvodajalsko akcijo za drugo leto in sem tak fejst ponosna, da mi obraz kar žari?
Ali veste, da smo po tekmi govorili s fanti, Jan naš zlati se je slikal s fanti. Dobil podpise.
Kaki krasni fantje. Vsi po spisku.
Kaj ste temu fantu naredili. Neverjetni ste.
Čudoviti. Kak mu je žarel obraz. Sploh ne veste kako ste osrečili enega mladega fanta, kateri vas obožuje. Vsi, od trenerjev, do zadnjega igralca.
Mogoče je za njim res hišnik prišel. Kuža Piko je že šel.
Prišel pa je ponedeljkov slavljenec.
Pet nas je bilo.
Pa smo mu peli.

Med pingvini.

Zeblo nas je, a je bilo tak vredno.
Hvala Aleksander, hvala ti za te krasne besede, zato, kar si naredil za nas.
Ne da si me tak lepo presenetil. Ne da si pokazal nekaj, kar si želi vsak navijač.
Hvala ti za vsako besedo in prijazno gesto. Ne veš kaj si za nas dobrega naredil in kako znamo to cenit in nikoli pozabit.
Pa smo šli.
Domov. Ker je bil kino nabasan.
In smo tukaj.
Jaz pred tipkami. Hitra, a me računalnik ustavlja.
Hvala klapi štirih za krasen dan.
Za sonček, za smeh, za petje.
Za navigacijo, za vso pomoč.
Mala Mo vas je varno domov pripeljala.
In tudi tokrat, varno do konca konca bloga.
Mi je v čast in v ponos, da ste del naših življenj.
Naj se vam vse dobro, kar delate, vrača dvojno.
Vsakemu posebej od vas, ki ste z mano ali pa samo to berete.
Če me berete, potem vem, da delam dobro.
Zaspana. Srečna.

Mala Mo. :*