Prihod domov…

Dež. Prijatelji na južni ploščadi. Hamburger.
Vzhodna ploščad. Prijatelji.
Zgubljene fb stave.
In končno…po več kot dve urah in pol čakanja…smeha, vijolčne ljubezni.
Smo se malo skrili.

bravoooooooooooo!

Da jih pozdravimo, da jim zapojemo.
Našim nogometašem, ki so se pozno zvečer vrnili iz dolge poti iz Beleka.
Prišli so iz busa, z nami zapeli, zaploskali.
Gorele so bakle, pelo se je in bilo je veselo.
Fantje so mahali in upam da bili prijetno prenesečeni, da smo prišli.
Čakanje se je izplačalo.
Bilo je tako prijetno, tako fajn. Noro.
Res, tako preprosto, tako resnično, zato navijaško.
Presenečena sem bila, koliko je bilo pomembno to za vse nas.
Ko so že vsi odšli, smo se z liftom dol odpeljali.
In na koncu je prišel še On.
Samo Uroš in Željko še zadaj.
Prosim za fotografijo, da sem njegov fen že leta.
Presenečen je, ne more verjet, da on.
Kaj takega še nisem doživela.
Od bivšega nogometaša, toliko skromnosti.

Mitja.

Sicer pa kdo bi od bjondike z roza fotoaparatom pričakoval to, da bi se prav ona slikala z njim.
Nisem povedala kdo sem, verjetno pa mu tak nič ni bilo jasno.
Jaz pa sem vsa srečna šla domov.
Konec koncev je Mitja Pirih eden tistih iz nekoč goriških vrst, ki mi je bil leta in leta pri srcu…
Pa je dež znova nekaj prekrasnega prinesel.
Hvala Violam in vsem ostalim za prekrasen večer.
Bilo je nepozabno.
Hvala in se vidimo v četrtek.
Moje sanje bodo zagotovo spet vijol’čne.
Moje vijolice, rada vas ima.
Mala Mo. :*