Ko igra ekipa. Ko gara ekipa. Ko se navija za ekipo. Ko je predana ekipa. In ko ima ekipa fantastično vodjo z izjemnimi sodelavci…je rezultat jasen.
Težka bitka v Domžalah. Kot zmeraj. Odprti fuzbal. Tako redko viden. Krasna atmosfera. Pa še dež. Pa izjemno naporen drugi polčas.
Sladka zmaga.
Kronejeva nesebična podaja Mudriju in Mudrijev slalom, ki bi mu ga zavidali največji mojstri smučanja…dva taka gola, ko si vrtiš nazaj…pa gledaš…pa spet nazaj…to je čar fuzbala.
Navijači na nogah. Vzklikajo tvoje ime ob menjavi. Aplavz za izjemno delo po koncu tekma. Nasmejani obrazi z vseh strani. Prijatelji tako ali drugače.
In še bratski polčas. Toliko lepega. Toliko stkanih prijateljstev, ki zadaj puščajo sledi prihodnosti, ki sledi.
Težka tekma in spoštljivost, ki jo cenimo.
Znamo prcnit in v tem smo dobri. Zabavno je, drugi pa se jezijo. Po nepotrebnem.
In za konec še intervjuji, ki so vredni vseh pohval. Iskrenost. Spoštovanje. Hvaležnost.
Lep večer je bil to v domžalskem športnem parku. Ledeno ko pes. Nisem vedela kam naj roke tiščim. Smo se pa luštno imeli. Toliko smeha in pozitivne energije.
Taki smo. Včasih nas matrata cinizem in sarkazem. Ampak ne iščemo izgovorov. Mi delamo.
Vsak po svoje. Vsak svoje. Vsak na svoji strani.
Navijamo za svoje. Zmeraj smo in zmeraj bomo.
Zasluženo smo dobili tekmo in iskreno čestitamo nasprotniku za krasno borbo.
Tekme z Domžalami so zmeraj napete, vedno nas malo posivijo, nam vzamejo kak dan življenja in predvsem nas spomnijo kako dober je lahko fuzbal. Taktičen. Nepredvidljiv. Da je lahko napaka nekoga kriva ali iznajdljivost nekoga preprosto prinese tri pike, ki vodijo do končnega cilja.
Misija 1/8 je končana.
Dež je prinesel nekaj res lepega. Na poti domov pa se je zdelo, da bo vsak čas Božič. No, preko zadnjega tunela sicer več ne.
Vsak ima svoje heroje. Naši nosijo oblačila z najlepšim grbom.
In kdaj pomagajo na noge tudi tistim, ki padejo in komaj vstanejo. Videli. Ponosni smo in hvala. Če boste kdaj slučajno to brali boste vedeli kdo ste bili tam sredi počivališča in kaj ste naredili tako zelo nesebično. Prav zaradi tega Vas še bolj spoštujem in cenim.
Pred vrati je derbi. To bo zahteven. Naporen in spoštovanja vreden derbi.
In kot bi rekel naš Trener. Treba je igrati z glavo in čustva dati na stran.
Se zmenimo, da mi čustva, vi glavo, pa roka?
Do sobote….ostanite zvesti. Sebi. In podajte roko še komu.
In ne pozabite naredit kakšne ladjice. Za ljudi gre.
Z ljubeznijo.
Ona, ki še kuj ni dočakala luči.
MalaMo. :*